Ivan Cankar


Hlapci in gospodarji v odpadkih narodov

Martin Hergouth

Poleg Marxovega rojstva in Cankarjeve smrti smo letos na okrogli razdalji tudi od prelomnega 1968, mitskega leta študentskega aktivizma. Še ena približno dobra zgostitev teh momentov (v redu, Marx bo v njej zraven precej po ovinku), ki mi pride na misel, se je zgodila spomladi 2012. V valu študentske mobilizacije, ki je sledil podobnim dogajanjem povsod drugod po svetu – leto pred tem sta se dogajala arabska pomlad in gibanje Occupy, pri nas pa zasedbi trga pred ljubljansko borzo in kasneje Filozofske fakultete – , so uporniški študenti AGRFT uperili kritiko direktno na zakonodajno oblast – mislim, da ob sprejemanju zloglasnega ZUJF-a, varčevalnega zakona o uravnoteženju javnih financ – in nekaj vročih majskih dni pred parlamentom organizirali maratonsko ciklično branje Cankarjevih Hlapcev.


Rešiti berača z belo krizantemo

Petra Kolenc

»Zmirom sem bil rad v samoti. Prijetna pa je samota le tedaj, kadar je radovoljna, kadar človek ve, da bi prav tako lahko živel v družbi zvestih prijateljev. Občutek osamelosti, ne samote, pa je nekaj nadvse strašnega … Rad bi že enkrat vedel, kaj se to pravi sreča! Kadar se smejem, se smeje v mojem imenu dolenjski cviček,« je nekoč samorefleksivno svojo nemoč, svoj »socializacijski (družbeni) problem« (stalno trenje individualizma s socialnim občutjem) priznal Ivan Cankar. Problem, ki je morda izviral tudi »iz večne revščine«, telesne šibkosti in dejanske fizične majhnosti, bržkone že iz otroštva, koder je iskati izvor Cankarjeve nikoli zadovoljene potrebe po varnosti, toplini, težnji po odkrivanju, raziskovanju, uveljavljanju, osamosvajanju in zmeraj znova in znova znani »lakoti po ljubezni«.