komentar


Resno o Jokerju

Aljoša Kravanja

Na internetu sem videl nek mem, ki se mi je zdel posebej trapast – in ki je dobro izhodišče za ta komentar. Na memu je slika Tanosa, torej glavnega negativca iz Maščevalcev, vijoličnega hrusta s hrapavo kožo, in slika Jokerja iz zadnjega filma z Joaquinom Phoenixom. Ob njima je napis: »Včasih smo proti negativcem navijali, danes jih poskušamo razumeti.« Se pravi, lika Tanosa in Jokerja, dveh prinašalcev zla, naj bi bila prikazana empatično. In to dejansko drži. Maščevalci pojasnijo, da Tanosova želja po iztrebljenju polovice živih bitij ne izhaja iz sadizma, temveč iz skrbi za preživele. Enako je z Jokerjem. Film razkrije moža za masko, solze za nasmeškom, tresočo roko za pištolo: skratka, pred nami razgrne rahločuten portret Jokerja kot osebe.


Handke in Slovenci

Luka Lisjak Garbrijelčič

Mednarodna polemika o Handkejevi apologiji Miloševića se je sprožila z rahlo zamudo, ki je pričala, da letošnjega Nobelovega nagrajenca za književnost pravzaprav nihče ni poznal. Nihče – razen Slovencev. Oziroma ljudi, ki so doživeli vrhunec kariere v devetdesetih, kar je nemara eno in isto. Vsaj tako je izgledalo, ko je The Guardian objavil njegov profil in za mnenje povprašal pet svetovnih pisateljev. Dva izmed njih sta bila Slovenca: Žižek in Mazzini. Oba sta podala porazno oceno. Če pomislimo še na eseje, ki jih je Handkeju pred desetletji posvetil Jančar, lahko v splošnem odporu, ki ga avtorji slovenske baby boom generacije čutijo do Handkeja, vidimo lep fosil konsenza, ki smo ga uživali na začetku devetdesetih.


Zlomljeno levo krilo EU politike

 

Martin Hergouth

Pred slabima dvema mesecema so se odvile volitve v evropski parlament. Za nekaj dni so vzbudile veliko vznemirjenje, vrsta komentatorjev je navdušeno ugotavljala, da po koncu serije Igra prestolov le imamo nov objekt politične drame. Za trenutek se je zazdelo, da je v tem entuziazmom nad relativnim kaosom izida ta izmuzljiva kreatura politično enotne Evrope zablisnila v vsej dejanskosti.

Potem je hitro vse za dolgo potihnilo. V resnici pa bi izid lahko pospremili še s kakimi bolj senzacionalističnimi spekulacijami, ne le z medlimi opažanji, da nacionalisti sicer niso zmagali, da pa se je prevlada rdeče-modrega centra skrhala: med drugim je celina na karti izidov izgledala naravnost razklano.


Zelena ali nezrela?

Miha Kosovel

V Sloveniji je vroče in glede tega ne moremo nič. No, da ničesar ne moremo, ni prav res. Zelena država bi mogoče že davno nazaj lahko ugotovila, da okoli 100.000 ljudi dnevno migrira v njeno Zeleno prestolnico, ne samo zaradi njenih lepot, temveč in predvsem zato, ker so se skoraj vse službe v zadnjih desetletjih preselile tja oz. se tam vzpostavile zaradi koncentracije javnega denarja in institucij. Teh 100.000 pa se mora v Zeleno prestolnico pripeljati z avtom, saj temu primernega javnega prevoza v mali Sloveniji praktično ni. V zadnjih nekaj desetletjih se je dolžina železniškega omrežja celo skrajšala za 270 km, obstoječe proge pa so tako dotrajane, da kmalu ne bodo več primerne niti za tovorne vagone, kot se je pred kratkim izkazalo, ko je pri Hrastovljah iztirila cisterna in je odtekajoči kerozin skorajda zastrupil rižanski vodotok.


Žižek in Peterson, dediča psihoanalize

Aljoša Kravanja

Kaj je vloga javnega intelektualca? Zanj ni nujno, da je, tako kot umetnik, posebej kreativen. Zanj tudi ni pomembno, da je, podobno kot znanstvenik, izučen v neki stroki. Javni intelektualec je prej nekakšna zbirna točka. Je zbirka mnenj in preferenc, ki ima svoje središče v edinstveni personi, liku in glasu. Javni intelektualec je utelešenje neke drže; je poskus, kako razna stališča sestaviti v en sam, koherenten pogled na svet. Zola ali Sartre sta klasična primera takšnih drž.

Soočenje med intelektualci običajno ne poteka kot dialog. Dialog je težaven, nedokončan proces postopnega približevanja in oddaljevanja. Ko se z nekom pogovarjam o idejah, ga hočem bodisi razumeti bodisi ga prepričati v pravilnost lastnega mišljenja.


Visoka kronika

Danijela Tamše

Živimo v družbi, za katero se zdi, da je neoliberalizem prodrl v vse njene pore in da ni več heterotopij, kjer bi lahko brez predsodkov srečali Drugega in kjer skoraj ne znamo več ustvariti zapisa brez vseh do zdaj uporabljenih velikih in dozdevno kritičnih besed, v katerem ne bi bili zaskrbljeni zaradi česarkoli že.

Razen včasih, tam nekje na Štoru ali Konju ali Javorjevem vrhu.

Priznam, kot mladostnica nisem imela rada hribov. Morda sem jih celo sovražila. V gimnaziji je bil vsako leto eden od obveznih športnih dni pohod v hribe. Če si ravno takrat »zbolel«, je bil organiziran nadomesten. In še eden. Krožila je govorica, da lahko brez opravljenega pohoda padeš letnik; verjetno ni bilo res, je bila pa učinkovita grožnja.


Migracija idej

Aljoša Kravanja

Od brexita in Trumpove zmage se je zgodilo kar nekaj sprememb glede tega, kako razmišljamo o povezavi med politiko in idejami.

Znova se je pojavilo prepričanje, da imajo ideje v politiki eksplozivno moč. Običajno se tudi dodaja, da imajo še posebej eksplozivno moč laži – resnične informacije pa naj bi vodile v slogo.

Uveljavila se je tudi zamisel, da obstajajo braniki resnice, njeni garanti, ti poroki pa naj bi bili uveljavljeni mediji, tradicionalne stranke in nosilci strokovne vednosti.

Sile, ki so pripeljale do izvolitve Trumpa in odločitve za brexit, naj bi načenjale te institucije. Z eno besedo, povzročile naj bi erozijo zaupanja.

Toda ta diskusija ima neko zanimivo zgodovinsko povezavo.