luka lisjak gabrijelčič


Handke in Slovenci

Luka Lisjak Garbrijelčič

Mednarodna polemika o Handkejevi apologiji Miloševića se je sprožila z rahlo zamudo, ki je pričala, da letošnjega Nobelovega nagrajenca za književnost pravzaprav nihče ni poznal. Nihče – razen Slovencev. Oziroma ljudi, ki so doživeli vrhunec kariere v devetdesetih, kar je nemara eno in isto. Vsaj tako je izgledalo, ko je The Guardian objavil njegov profil in za mnenje povprašal pet svetovnih pisateljev. Dva izmed njih sta bila Slovenca: Žižek in Mazzini. Oba sta podala porazno oceno. Če pomislimo še na eseje, ki jih je Handkeju pred desetletji posvetil Jančar, lahko v splošnem odporu, ki ga avtorji slovenske baby boom generacije čutijo do Handkeja, vidimo lep fosil konsenza, ki smo ga uživali na začetku devetdesetih.


Luther in internet

Luka Lisjak Gabrijelčič

Pred petsto leti je avguštinski menih na vrata wittemberške stolnice pribil 95 tez. Ime mu je bilo Martin Luther in njegovo dejanje je spremenilo svet.

Luthrove teze so bile izrazito teološkega značaja. To je ugotovil marsikdo, ki je te dni iz radovednosti skočil na wikipedijo pogledat, kaj pravzaprav pravijo: v njih ni našel ne kritike cerkvene pokvarjenosti ne slavljenja preprostega vernika na račun hierarhije. Ne gre za manifest moderne racionalnosti, temveč iztočnice za sholastično razpravo o soteriologiji – nauku o odrešenju.

Praksa trgovanja z odpustki je bila tedaj stara okoli 200 let. Nastala je iz čisto praktičnih razlogov, kot dokazilo o opravljeni spovedi.


Izšla je 14. revija Razpotij s temo “Narava”

Uredniška beseda: 

Narava – »Kaj je v imenu?«

Neapeljski komik Antonio De Curtis, znan pod umetniškim imenom Totò, je kljub množični priljubljenosti šele po smrti doživel priznanje svojega ustvarjalnega genija. V neprestani denarni stiski je bil namreč primoran sprejeti vsako vlogo, ki se mu je ponudila – tudi v najbolj cenenih filmih. Med režiserji je bil priljubljen, ker je znal oživeti še tako zanič scenarij. Njegov adut je bila improvizacija. Soigralci so ga iz istega razloga sovražili. Nikoli namreč niso vedeli, kdaj bo iztiril iz zapisanega dialoga in začel nizati najbolj nore asociacije. Kot mojster italijanskega jezika je žongliral z različnimi slogovnimi, zemljepisnimi in zgodovinskimi plastmi, ki tvorijo njegovo bogato besedišče, in z njihovim prepletanjem ustvarjal nepredvidljivo bizarne komične učinke.