Max Fabiani


Fabiani in Solkan

Tomaž Vuga

Mineva 100 let od začetka I. svetovne vojne, ki je Solkan spremenila v ruševine, ga za vekomaj izmaličila in izbrisala njegovo razpoznavno podobo primorskega naselja z ozkimi ulicami, krožno zazidavo okrog cerkve na griču, utesnjenimi hišami, ki so stanovalce silile, da so se zvečer zbirali pred njimi, na ulici, skupaj večerjali, klepetali, prenašali novice, opravljali, ….

Za arhitekta in urbanista Maksa Fabianija je bil Solkan po vsej verjetnosti le eno od množice goriških porušenih naselij, ki jih je bilo treba obnoviti, jim povrniti življenje, hkrati pa ta proces izkoristiti za njihovo posodobitev, usposabljanje za izzive modernega življenja, kot si ga je vizionarsko zamišljal.


Oglej, zibelka kulture. Od Karla Von Lanckoronskega do Maksa Fabianija

Diego Kuzmin

V Nacionalnem arheološkem muzeju v Ogleju hranijo nekatera grafična dela Maksa Fabianija, ki so vezana na ureditev trga Piazza del Capitolo in jih lahko umestimo v obdobje finis Austriae. Takrat je habsburška uprava posebno pozornost posvečala monumentom in arhitekturam iz preteklosti, da bi tako vzpostavila kulturno svetovljanstvo. Skozi njega se je namreč v času zatona podonavske monarhije izražala nadnacionalna ideja. Če sledimo besedam Claudia Magrisa iz njegovega dela Il Mito asburgico nella letteratura austriaca moderna, je bil to »eden izmed poskusov civilizacije devetnajstega stoletja, da se reši pred izbruhom nacionalizma«.

Že leta 1850 je bila na Dunaju ustanovljena Cesarsko-kraljeva centralna komisija za raziskovanje in ohranjanje stavbnih spomenikov.