Muanis Sinanović


Psihogeografija Londona

Foto: Jess J, Flickr

Muanis Sinanović

Ko mi ob vstopu v postajališče podzemne železnice South Kensinghton prodajalec južnoazijskega porekla postreže z v mikrovalovki pogreto zelenjavno samoso za funt in petindevetdeset penijev, se mu zahvalim v naših jezikih: hvala. Medtem ko hitim popravljat svojo napako, pomislim, da ni nič nenavadnega, še več, da je to v svoji redkosti in nenavadnosti nekaj povsem običajnega.

***

Vilinske graščine, varovane soseske in puste podeželske hišice, vse opremljene z nezgrešljivo rdečkasto opečnato fasado, pred katerimi so ob praznih cestah parkirani vrhunski, toda ne športni avtomobili, med njimi kakopak kakšna nova verzija mini morisa; v somraku soseska dobiva zlovešče podtone, iz enega od vhodov pride ženska z zatemnjenimi očali in pravi čas se spomnim, da se tu vozi po levi, zato moram tudi sam zamenjati stran pločnika; pri srečnem izogibu se najina pogleda za hip srečata in na njenem obrazu razberem tihi obup, ki preveva ulice Chealseaja, milijonarske naselbine, ki zaudarja po večno trohneči idili buržoazije, buržoazije, ki je ves čas v krizi, ves čas na robu ovrženja in prehoda v avtentični družbeni red, s tem, da se to ovrženje na njeno nesrečo nikoli ne zgodi.


(Sub)kulturalizacija razrednega boja: Levičarstvo kot identitetna politika

Muanis Sinanović

Biti antikapitalist danes ni nujno posebej naporno. Če so levičarji še pred leti lahko legitimno trdili, da je danes kritiko brez večjega upiranja javnosti in centrov moči mogoče nasloviti na karkoli, le na produkcijski način ne, pa se zdi, da to ne velja več. Kulturna industrija je polna kritike kapitalizma kot produkcijskega načina, nekateri intelektualci pa lahko na ta račun postanejo tudi zvezdniki. Kapital se je izkazal za lahko tarčo besednih napadov, saj je popolnoma abstrakten. Tudi ko se učloveči, ne postane težji nasprotnik. Goldman Sachs pač vsi sovražijo.

Poleg sfere kulturne industrije antikapitalizem vstopa tudi v politično.