Petra Kolenc


Rešiti berača z belo krizantemo

Petra Kolenc

»Zmirom sem bil rad v samoti. Prijetna pa je samota le tedaj, kadar je radovoljna, kadar človek ve, da bi prav tako lahko živel v družbi zvestih prijateljev. Občutek osamelosti, ne samote, pa je nekaj nadvse strašnega … Rad bi že enkrat vedel, kaj se to pravi sreča! Kadar se smejem, se smeje v mojem imenu dolenjski cviček,« je nekoč samorefleksivno svojo nemoč, svoj »socializacijski (družbeni) problem« (stalno trenje individualizma s socialnim občutjem) priznal Ivan Cankar. Problem, ki je morda izviral tudi »iz večne revščine«, telesne šibkosti in dejanske fizične majhnosti, bržkone že iz otroštva, koder je iskati izvor Cankarjeve nikoli zadovoljene potrebe po varnosti, toplini, težnji po odkrivanju, raziskovanju, uveljavljanju, osamosvajanju in zmeraj znova in znova znani »lakoti po ljubezni«.