Razpotja 30: Katalonija


Dan prerojenega poguma

Jordi Magrinyà

Ne bom skrival, da mi je težko pisati o teh dogodkih. Lagal bi, če bi trdil, da mi ustreza pisati svoje vtise. Ne ustreza mi. Zakaj? Morda, ker je še prekmalu, ali morda zato, ker se zadnje čase nerad lotevam razprav, ki se globoko dotikajo bistva mojih političnih prepričanj. Zagotovo pa mi je težko, ker so bili dogodki tiste nedelje, 1. oktobra 2017, kruti.

Tista oktobrska nedelja se je zame začela pred več kot tridesetimi leti. Lahko bi rekel, da se je začela sočasno z rojstvom moje politične zavesti. Nisem pa mogel pričakovati, da bo trideset let kasneje neka nedelja zaznamovala preostanek mojega življenja.

Zadeva je pravzaprav preprosta. Doma smo Katalonci.


Katalonija: ne gre za neodvisnost, ampak za demokracijo

Manuel Castells

Poseg španske vlade v katalonske institucije je napad na demokracijo, ki v Evropski uniji nima precedensov. Ustvaril je globok razkol med Španijo in Katalonijo, ki ga bo težko zaceliti brez brezpogojnega dialoga, ki pa ga premier Mariano Rajoy vztrajno zavrača. K sreči so Katalonci zelo miroljubni ljudje in nasilja z njihove strani ne bo. Toda trenutni položaj je mogoče vzdrževati le v pogojih izrednega stanja, ob množični prisotnosti španske policije v Kataloniji.

Za razumevanje katalonske krize je treba imeti pred očmi dve dejstvi. Prvič, to, kar zahtevajo katalonski ljudje in institucije, je pravica, da bi izvedli referendum o neodvisnosti – podobno kot so ga izvedli na Škotskem in dvakrat v Quebecu.