Razpotja 33: Cankar/Marx


Hlapci in gospodarji v odpadkih narodov

Martin Hergouth

Poleg Marxovega rojstva in Cankarjeve smrti smo letos na okrogli razdalji tudi od prelomnega 1968, mitskega leta študentskega aktivizma. Še ena približno dobra zgostitev teh momentov (v redu, Marx bo v njej zraven precej po ovinku), ki mi pride na misel, se je zgodila spomladi 2012. V valu študentske mobilizacije, ki je sledil podobnim dogajanjem povsod drugod po svetu – leto pred tem sta se dogajala arabska pomlad in gibanje Occupy, pri nas pa zasedbi trga pred ljubljansko borzo in kasneje Filozofske fakultete – , so uporniški študenti AGRFT uperili kritiko direktno na zakonodajno oblast – mislim, da ob sprejemanju zloglasnega ZUJF-a, varčevalnega zakona o uravnoteženju javnih financ – in nekaj vročih majskih dni pred parlamentom organizirali maratonsko ciklično branje Cankarjevih Hlapcev.


Marx: Ciò che è vivo e ciò che è morto

Lea Kuhar

Marx ni bil prvi, ki je govoril o socializmu, niti ni bil prvi, ki je govoril o komunizmu. Ravno tako ni izumil sindikalnih organizacij niti delavskega samoupravljanja ali delavskih kolektivov vzajemne pomoči. Ni bil tisti, ki je ugotovil, da kapitalistični produkcijski način deluje na izkoriščevalski način in da peščica prebivalstva svoje bogastvo povečuje na račun siromašenja večine. Vse to se je dogajalo in vedelo že pred Marxom. Zametki idej o enakopravnejši, pravičnejši in solidarnejši družbi segajo že v Platonovo Državo in Moorovo Utopijo, v 19. stoletju pa jih najdemo v teoretskih besedilih socialističnih mislecev, kot so bili Henri Saint-Simon, Robert Owen in Charles Fourier, ter v praksi socialističnih enklav, kot sta bila na primer znamenita poskusa Owenovega socialističnega mesta New Harmony (1814) in projekt predilnice bombaža New Lanark Project (1800) na Škotskem.


»Ko postaneš kristjan, ne zavržeš ničesar.« – Jean-Luc Marion, intervju

Tadej Rifel & Aljoša Kravanja

Jean-Luc Marion (1946) je francoski filozof in teolog. Skupaj z Emmanuelom Levinasom in Michelom Henryjem je zaslužen za to, kar nekateri imenujejo teološki obrat v francoski fenomenologiji. V svojih študijah je tradicijo Husserlove fenomenologije preoblikoval z religioznimi zanimanji. Prav tako je poznavalec Descartesove filozofije: Descartesu je posvetil tri dela, ki razkrivajo neodločljivost kartezijanske metafizike. Od leta 2008 je član Francoske akademije. V slovenščino imamo prevedenih več njegovih člankov o zgodovini filozofije in študijo Malik in razdalja, ki je v prevodu Maje Novak izšla pri KUD Apokalipsa.


Temni Marx akceleracionizma

Aljaž Zupančič

Eno najnedavnejših oživitev Marxove misli predstavlja miselni tok s težko izgovorljivim imenom akceleracionizem. Ker gre pri njem za nadvse heterogen pojav, se bom pri predstavitvi omejil na neko določeno potezo, za katero verjamem, da je bistvena. Pri tem bom zagovarjal stališče, da ima ta poteza akceleracionizma svoje poreklo v Marxovi kritiki politične ekonomije, pri čemer pa pozornost vzbuja dejstvo, da je prav to marksistično jedro akceleracionizma razlog za ogorčenje, ki ga je ta miselni tok ob svojem pojavu požel s strani teoretske levice. Povedano zaostreno: pokazati želim, kako je akceleracionizem razkril in poudaril določeno plat Marxovega dela, ki je za levico naravnost travmatična, ob tem, da je – in kar je še huje – ta plat osrednjega pomena tudi za samega Marxa.


Dva fragmenta o enotnosti kulturnega boja

Andrej Tomažin

I

Septembra 1970 v enem od številnih robnih tekstov revije Problemi Marko Švabič, ki je pred petindvajsetimi leti preminul nesrečne smrti, zapiše na videz povsem enostavno priliko štirih uredniških glav, ki se pregovarjajo, komu bo pripadel pisarniški material. Razgovor med Tarasom Kermaunerjem, Marjanom Rožancem, Markom Švabičem in Spomenko Hribar v dramoletu Interna kronika navajamo v celoti: »Gospod Rožanc: Zdajle, če bomo tukaj res naredili, kot predlaga Marko za OHO, razstavni prostor, bo treba ven vržti tele stvari. Lahko bi prodali. Gospod Taras: Marči, jaz pa ne vem, če se da to kar tako. Treba je paziti; potem ti pa oni od zgoraj lahko kaj očitajo, saj nikoli ne veš.


Rešiti berača z belo krizantemo

Petra Kolenc

»Zmirom sem bil rad v samoti. Prijetna pa je samota le tedaj, kadar je radovoljna, kadar človek ve, da bi prav tako lahko živel v družbi zvestih prijateljev. Občutek osamelosti, ne samote, pa je nekaj nadvse strašnega … Rad bi že enkrat vedel, kaj se to pravi sreča! Kadar se smejem, se smeje v mojem imenu dolenjski cviček,« je nekoč samorefleksivno svojo nemoč, svoj »socializacijski (družbeni) problem« (stalno trenje individualizma s socialnim občutjem) priznal Ivan Cankar. Problem, ki je morda izviral tudi »iz večne revščine«, telesne šibkosti in dejanske fizične majhnosti, bržkone že iz otroštva, koder je iskati izvor Cankarjeve nikoli zadovoljene potrebe po varnosti, toplini, težnji po odkrivanju, raziskovanju, uveljavljanju, osamosvajanju in zmeraj znova in znova znani »lakoti po ljubezni«.


Razpotja 33: Cankar/Marx

Uvodnik

PARADOKS BRIVCA
Tokratna številka Razpotij s svojo temo ne poskuša biti ekstravagantna. Gre za komemorativno temo; za obeleženje obletnic avtorjev, ki sta vsak v svojem kontekstu kanonska. Sta še več kot to, sta obči mesti, celo do te mere, da sta oba uspela proizvesti tako rekoč svoj svet: tako »cankarjansko« kot »marksistično« sta izraza, katerih pomen se je uspel do neke mere osamosvojiti nanašanja na avtorja sama. Oba sta tudi na svojo stran dobila kakšno politično tvorbo, ki si je med drugim zadala nalogo ohranjanja njune podobe – Cankar vsaj Slovenijo, Marx pač kar celotno zgodovinsko-politično epoho »kratkega 20. stoletja«. Obenem pa sta v nekem smislu karseda nenavadna kandidata za takšno vlogo uradnih režimskih mislecev.