Razpotja 35: Zvok


Glasbeno-naravoslovni croquis

Kolaž: Klavdija Jeršinovec

Domen Vaupotič

Ura odbije osem in virtuozna argentinska pianistka Marta Argerich se po odru sprehodi do veličastnega črnega klavirja ter ob bučnem aplavzu množice mirno usede. Dirigent pogleda po orkestru, v dvorani se vzpostavi nemirno pričakovanje, dirigent naznani začetek, pianistka povzdigne svojo desno dlan in po polni Gallusovi dvorani se v delčku sekunde razleže zvok prvih sedmih dvaintridesetink Šostakovičevega Koncerta za klavir in trobento. Želim se zatopiti v glasbo in se prepustiti občutjem ob poslušanju interpretacije teh glasbenikov, podoživeti in ponotranjiti vse tisto, kar sta mi skladatelj in izvajalka s skladbo želela predati, a prešine me misel: »Kaj se pravzaprav trenutno dogaja?


Kako si izmisliti heterotopijo. Družabna igra

Olga Tokarczuk

Že nekaj let me preganja zamisel, da bi napisala roman, v katerem bi svet funkcioniral drugače. V njem ne bi veljale nekatere očitne predpostavke. Verjamem, da priznavanje česa za očitno sploh ni povezano z dejstvi, temveč prej z družbenim dogovorom in navadami našega uma, zaradi česar spada bolj na področje psihologije kot fizike.

Privlači me opazovanje trenutkov zgodovine, ki so spreminjali mišljenje ljudi, in sprememb v resničnosti, ki so jim sledile. Dokler so verjeli, da je svet raven, je tudi bil raven: ljudje niso potovali čez morja, niso prestopali skrajnih meja. Za geocentrični sistem so izdelali povsem prepričljive matematične izračune, ki so bili pragmatično uporabni – mogoče je bilo napovedovati mrke in sestavljati natančne koledarje.


Mrtva serija, ki živi naprej

Francesco Condello

Kdor se je v zadnjem času znašel pred ekranom, na katerem se je predvajala kakšna epizoda televizijske serije Živi mrtveci (The Walking Dead), je verjetno kaj hitro opazil znanilce propada: glavni igralci odhajajo, kvaliteta posebnih učinkov je padla, zgodbe in liki se komaj še držijo pokonci, zgodba se ne ujema … Pa vendar, v svojih prvih sezonah so bili Živi mrtveci ena izmed najbolj kvalitetnih serij, kar jih je premogla televizija: ustvaril jo je izjemen režiser (Frank Darabont: Kaznilnica Odrešitve, Zelena Milja) na kvalitetni pripovedni osnovi (istoimenski grafični roman Roberta Kirkmana), s podporo sodelavcev in igralske zasedbe, ki se je ponašala z obilico izkušenj in talenta.


Uporniki tišine

Esad Babačić

Pesniki si podajajo hrup in tišino. Kot kakšno neozdravljivo bolezen besed. Od tod verjetno tihotapci besed, o katerih govori Ludwig. Poznam to. Brane jo je podal Alešu, slednji jo je odnesel Fabjanu, ta jo je podaril nekomu tretjemu. On je že vedel komu. Zarota je enako tišina. Zakaj pišem kratke stavke, povedi brez zapovedi. Ker sem tako bližje tišini, ki me pomirja, tako kot me pomirja to pisanje. In zakaj sedim ure in ure v muzeju? Ker so čuvaji nevidni, brezimni in tihi. Japonska tradicija umetnosti pozna izraz ma, ki pomeni pravico umetnika, najsi bo slikarja, plesalca, pevca ali pesnika, da naredi premor, da neha sredi samega dejanja, akta, sredi stavka, če hočete, skratka, da utihne, preden spet nadaljuje, kot je znal utihniti Wittgenstein, ki je nekoč zapisal: »O čemer ne moremo govoriti, moramo molčati«. 


Tišina, ki hoče zveneti

Ivana Slamič

Avtor spremnega zapisa Vodnik po otroštvu k romanu Sarivala Sosiča Jaz sam zapiše: »Sinestezija sluha, vida in okusa, ki se jim bosta v nadaljevanju pridružila še vonj in otip, nam bo v vulkanskem izbruhu različnih zgodb, veselih in žalostnih, krutih in nežnih, junaških in razorožujočih, osvetljevala različne kažipote na poti skozi gostobesedno lavo treh pripovedovalcev, sina, mame in tata.« Za vulkanski izbruh gostobesedne lave predpostavlja prisotnost vseh petero čutov, ki jih imenujemo od Aristotela dalje. Lahko pa bi dodajali še druge, odkrite mnogo kasneje. Kljub njihovi sinesteziji, kljub smehu in dotiku, ki ustvarjata prostor spoznavanja sveta, pa dečka, sina, določata samota in igra v njej.


Dediščina razdeljenosti

Vzhod in Zahod trideset let po padcu Berlinskega zidu

Luka Lisjak Gabrijelčič, Ferenc Laczó

Ko se je hladna vojna pred tridesetimi leti nenadoma končala, sta obe polovici celine družno razglašali namen, da presežeta dediščino medsebojne razdeljenosti. Vzhodnoevropejci so se zdeli neučakani, da svojo nedavno preteklost ritualno obsodijo, če že ne zares kritično raziščejo. Še zlasti navdušeni so bili pri zatrjevanju in dokazovanju svoje »evropskosti«. Tudi Zahodnjaki so hoteli, da bi se države nekdanjega vzhodnega bloka preobrazile in se potencialno absorbirale v razširjen in vse globlji projekt politične integracije. Vzajemno nepoznavanje in globoko zasidrane zmotne predstave, ki sta ju obe polovici celine gojili druga o drugi, so se zdele kvečjemu začasna ovira na poti združitve kontinenta.


Meditacije o zvoku

Gregor Vuga

V kultnem televizijskem filmu Kamniti trak (The Stone Tape, Nigel Kneale, 1972) se skupina znanstvenikov nastani v viktorijanskem dvorcu. Naročeno jim je, da v tekmi z Japonsko za svoje tehnološko podjetje razvijejo nov način zapisovanja informacij. Namesto tega spoznajo, da sami delujejo kot »sprejemniki«, »dekoderji« in »ojačevalci« za človeške tragedije, »posnete« v (pra)stari kamniti steni, ki predhaja gradnji dvorca. Trak iz naslova se seveda nanaša na magnetni trak, takrat najbolj tehnološko dovršeno metodo snemanja in shranjevanja podatkov (sedem let kasneje, 1979, je na tržišče prišel prvi Sonyjev walkman).

Zvočni zapis, zapis zvoka

Za razliko od tradicionalnih zgodb o duhovih ubogi znanstveniki v Kamnitem traku niso samo pričevalci, pač pa so sami tudi ozvočevalci strahov, ki jih preganjajo.


Brez pomoči Delavske stranke Bolsonaro ne bi bil izvoljen

Raphael Tsavkko Garcia

Jair Bolsonaro je bil izvoljen za predsednika Brazilije na podlagi obljube, da bo zavzel ostro držo proti zločincem, politikom in družbenim gibanjem, ki zanj predstavljajo sovražnike »dobrih državljanov«, ki so podprli njega. Med kampanjo se je naslanjal na enake nasilne govore, po katerih je zaslovel, branil brazilske vojaške diktatorje in spodbujal k iztrebljenju opozicije (denimo, ko je med kampanjo izjavil, da bi postrelil člane Delavske stranke). Njegov govor si javnega mnenja ni prikupil le zaradi svoje nasilnosti, temveč tudi zaradi napak tedanje predsednice, Dilme Rousseff: njenega neuspešnega odziva na proteste junija 2013, neuspeha pri ohranjanju gospodarske rast v državi in spodletele zajezitve korupcije v vladnih vrstah.