Razpotja 35: Zvok


Panorama hrupa

Simon Smole

V zloglasnem zaporu Guantanamo Bay so zapornike silili poslušati metalski skupini Demon Hunter in Metallica. V drugačnih okoliščinah bi bil za ljubitelje takšne glasbe to prvovrstni užitek, a v kontekstu mučenja zapornikov sta glasnost takšne glasbe in zvočna agresivnost postali sredstvo kulturnega napada – napada na ušesa, nevajena zahodne glasbene kulture, ki vse bolj vključuje ekstremne glasbene žanre, kamor spadata omenjeni skupini. Mučitelji so z višanjem glasnosti stopnjevali nelagodje mučencev do točke, ko je zvok začel povzročati nevzdržno mentalno in fizično obremenitev. Nastal je hrup.

V nominalni opredelitvi je glasba, tako kot hrup, zgolj valovanje zračnih valov, ki potuje skozi človekov slušni aparat.


Visoka kronika

Danijela Tamše

Živimo v družbi, za katero se zdi, da je neoliberalizem prodrl v vse njene pore in da ni več heterotopij, kjer bi lahko brez predsodkov srečali Drugega in kjer skoraj ne znamo več ustvariti zapisa brez vseh do zdaj uporabljenih velikih in dozdevno kritičnih besed, v katerem ne bi bili zaskrbljeni zaradi česarkoli že.

Razen včasih, tam nekje na Štoru ali Konju ali Javorjevem vrhu.

Priznam, kot mladostnica nisem imela rada hribov. Morda sem jih celo sovražila. V gimnaziji je bil vsako leto eden od obveznih športnih dni pohod v hribe. Če si ravno takrat »zbolel«, je bil organiziran nadomesten. In še eden. Krožila je govorica, da lahko brez opravljenega pohoda padeš letnik; verjetno ni bilo res, je bila pa učinkovita grožnja.


Migracija idej

Aljoša Kravanja

Od brexita in Trumpove zmage se je zgodilo kar nekaj sprememb glede tega, kako razmišljamo o povezavi med politiko in idejami.

Znova se je pojavilo prepričanje, da imajo ideje v politiki eksplozivno moč. Običajno se tudi dodaja, da imajo še posebej eksplozivno moč laži – resnične informacije pa naj bi vodile v slogo.

Uveljavila se je tudi zamisel, da obstajajo braniki resnice, njeni garanti, ti poroki pa naj bi bili uveljavljeni mediji, tradicionalne stranke in nosilci strokovne vednosti.

Sile, ki so pripeljale do izvolitve Trumpa in odločitve za brexit, naj bi načenjale te institucije. Z eno besedo, povzročile naj bi erozijo zaupanja.

Toda ta diskusija ima neko zanimivo zgodovinsko povezavo.


Ozir(anje) na 1983

Joachim von Puttkamer

Novembra 1983 je Milan Kundera objavil svoj znani esej z naslovom Tragedija srednje Evrope. V njem je spregovoril o Madžarski, Češkoslovaški in Poljski kot pozabljenih vzhodnih mejah Evrope, »un occident kidnappé« (»ugrabljeni zahod«, op. prev.), kot je pisalo v francoskem izvirniku. Danes se ta esej bere kot odmev nekih davnih časov, ko se je sovjetska moč zdela še trdno vkopana vzdolž Visle, Labe in Donave, Zahod pa je že zdavnaj pristal na železno zaveso, ki je takrat delila Evropo že skoraj štiri desetletja. Kundera se je zavzel za drugačno delitev Evrope: med katolištvom in pravoslavjem, med individualizmom in kreativnostjo Zahoda ter njegovo radikalno negacijo v ruski totalitarni družbi na Vzhodu.


Razpotja 35: Zvok

Uredništvo

UVODNIK

Katarzičnost zvoka
Zvok je povsod okoli nas, če si to želimo ali ne. V sodobnem, hitrem načinu življenja v naše slušno polje vsakodnevno zaidejo najrazličnejši zvoki – od hrupov prometa do glasbe na radiu, od brnenja naprav do človeškega govora. Živimo v dobi hiperprodukcije, v dobi s preveč (namesto dovolj) informacijami. Vsi nam hočejo kaj povedati. Ampak kaj sploh slišimo nakoncu, po vsem tem poslušanju? Kakonaj posameznik izbira med tem, kaj je vredno slišati – in ali sploh lahko izbira?
To prenasičenost z informacijami lepo ponazori eksperimentalni film režiserja Godfreya Reggia Koyaanisqatsi, za katerega je glasbo ustvaril Philip Glass.