Razpotja 36: Mesto


Psihogeografija Londona

Foto: Jess J, Flickr

Muanis Sinanović

Ko mi ob vstopu v postajališče podzemne železnice South Kensinghton prodajalec južnoazijskega porekla postreže z v mikrovalovki pogreto zelenjavno samoso za funt in petindevetdeset penijev, se mu zahvalim v naših jezikih: hvala. Medtem ko hitim popravljat svojo napako, pomislim, da ni nič nenavadnega, še več, da je to v svoji redkosti in nenavadnosti nekaj povsem običajnega.

***

Vilinske graščine, varovane soseske in puste podeželske hišice, vse opremljene z nezgrešljivo rdečkasto opečnato fasado, pred katerimi so ob praznih cestah parkirani vrhunski, toda ne športni avtomobili, med njimi kakopak kakšna nova verzija mini morisa; v somraku soseska dobiva zlovešče podtone, iz enega od vhodov pride ženska z zatemnjenimi očali in pravi čas se spomnim, da se tu vozi po levi, zato moram tudi sam zamenjati stran pločnika; pri srečnem izogibu se najina pogleda za hip srečata in na njenem obrazu razberem tihi obup, ki preveva ulice Chealseaja, milijonarske naselbine, ki zaudarja po večno trohneči idili buržoazije, buržoazije, ki je ves čas v krizi, ves čas na robu ovrženja in prehoda v avtentični družbeni red, s tem, da se to ovrženje na njeno nesrečo nikoli ne zgodi.


O produktivnih vzgibih vandalizma

Klara Otorepec

Pravijo, da življenje v mestu ni za vsakogar. Bivanje v gosto poseljenih območjih, ki jih zaznamujejo hrup, prisotnost avtomobilov in drugih oblik prometa, pomanjkanje zelenih površin, onesnaženost, nihanje kakovosti zraka in podobno pomeni srečevati se z nenehnimi zunanjimi dražljaji, ki od nas terjajo, da se nanje neprestano odzivamo. Zato življenje v mestih zahteva določeno mero sklepanja kompromisov in pripravljenost na hitro prilagoditev zunanjim okoliščinam, s katerimi se večina mestnih prebivalcev srečuje vsakodnevno. Uspešnost odzivanja, kar večinoma pomeni zmožnost minimaliziranja ali nemara celo popolnega utišanja dražljaja, pogojuje našo zmožnost za bivanje v kateremkoli mestu.


Ne gledat!

Lenart J. Kučić

Sedela si na postelji in se igrala z babičinim mobilnikom. Slučajno sem vstopil v prostor in v trenutku si prislonila napravo na prsi. Ne gledat, si strogo dejala.

Ne gledat?

Saj vem, da potrebuješ svoje drobne skrivnosti. Nisem te hotel nadzorovati ali zahtevati, da mi pokažeš mobilnik. Najbrž si na youtubu pregledovala risanke ali iskala videe, kjer tvoji vrstniki rišejo in barvajo fantazijske like, saj to zelo rada počneš. A me je vseeno zanimalo, kaj imaš na zaslonu. Kako naj te prepričam, da mi sama pokažeš?

V tvojih prvih otroških spominih najbrž držim mobilnik. Iz vozička si lahko med dremežem opazovala, kako med neskončnimi sprehodi pogledujem na zaslon, odgovarjam na sporočila, se pogovarjam z nevidnimi glasovi ali te fotografiram.


Doba izhodov

Martin Hergouth

»Neoreakcionarji se napotijo proti izhodu.« – Nick Land

To je začetek zloglasnega eseja Dark Enlightenment1 (Temno razsvetljenstvo), mračno futurističnega manifesta (lahko ga imamo za enega od intelektualnih virov alt-desnice). Njegov avtor je Nick Land, odpadniški angleški pisec, ki je v slikoviti teoretski prozi napisal nekaj odmevnih esejev in knjig, katerih vodilni motiv je zavračanje, celo prezir do (levo) liberalnega (ali pa sploh humanističnega) razumevanja razvoja in zgodovine.

To ni kar nek naključen pojem izhoda. Kot postane jasno nekaj vrstic nižje, ko je postavljen v nasprotje z glasom, je »izhod« pri Landu rabljen prav v smislu, kot ga je v knjigi Izhod, glas in lojalnost iz leta 1970 izčistil ekonomist Albert O.


Iz ljubezni do juga

Simona Škrabec

I wish to speak a word for Nature,
for absolute freedom and wildness…

Henry David Thoreau, 1862

Začnimo s strašno letalsko nesrečo. Petindvajsetega junija 2015 se je letalo nemškega nizkocenovnega prevoznika Germanwings zrušilo v planinah nad vasjo Prads-Haute-Bleone v Visoki Provansi. Obsedela sem ob televizijskem ekranu in oblila me je tista hladna groza, ki jo človek začuti le nekajkrat v življenju. Novica ni bila zgolj novica o nesreči, temveč nekaj, kar je segalo globoko v moje lastno življenje. Veliko globlje, kot sem se zavedala v prvem trenutku.

Najprej je bilo tu neizogibno spoznanje, da je šlo pri nesreči za svobodno človeško odločitev.


Ni nujno res, kar pravi zemljevid

Trideset let po 1989 z otoške perspektive

Owen Hatherley

Spomnim se lahko treh točno določenih trenutkov, ko sem spoznal, da je obstajala neka posebna reč, imenovana »Vzhodna Evropa«, ki je ločena od »Zahodne Evrope«; dva izmed njih dokazujeta, da sem ravno dovolj star, da se lahko spominjam Sovjetske zveze. Prvič se je to zgodilo na božič 1989, v babičinem stanovanju na otoku Wight, ki je ustrezno premožna lokacija za to, da na BBC gledaš vstajo v Romuniji in usmrtitev Nicolaeja in Elene Ceauşescu, pri tem pa se naučiš nekaj novih besed, kot sta »diktator« in »strelni vod«. Enako pogosto se je pojavljala beseda »komunizem«, a moji trockistični starši so se raje kot za »komuniste« imenovali za »socialiste«, tako da me to ni skrbelo.


Kako prodati mesto v štirih preprostih korakih

Zala Velkavrh

Mesta so začela strateško tržiti svojo podobo s prehodom od menedžerskega k podjetniškemu režimu upravljanja mesta, ki ga David Harvey datira v konec sedemdesetih in v začetek osemdesetih let prejšnjega stoletja. Vsaj odkar se neoliberalna mesta obnašajo kot podjetja, obstajajo tudi mestni brandi in mestni marketing. Marketinške napore je na nacionalni ravni sprva upravičevala vse manjša pomoč vse bolj vitke države. Po drugi strani je globalna mobilnost ljudi (turistov, talentov, podjetnikov) in kapitala pomenila, da morajo mesta med seboj tekmovati, če jih hočejo privabiti in si tako izboljšati ekonomski položaj. Od takrat do danes sta se stroki mestnega marketinga in city brandinga močno razvili.


Zlomljeno levo krilo EU politike

 

Martin Hergouth

Pred slabima dvema mesecema so se odvile volitve v evropski parlament. Za nekaj dni so vzbudile veliko vznemirjenje, vrsta komentatorjev je navdušeno ugotavljala, da po koncu serije Igra prestolov le imamo nov objekt politične drame. Za trenutek se je zazdelo, da je v tem entuziazmom nad relativnim kaosom izida ta izmuzljiva kreatura politično enotne Evrope zablisnila v vsej dejanskosti.

Potem je hitro vse za dolgo potihnilo. V resnici pa bi izid lahko pospremili še s kakimi bolj senzacionalističnimi spekulacijami, ne le z medlimi opažanji, da nacionalisti sicer niso zmagali, da pa se je prevlada rdeče-modrega centra skrhala: med drugim je celina na karti izidov izgledala naravnost razklano.