Razpotja 37: Intimnost


Evropeizacija spomina na holokavst

Ferenc Laczó

Danes je malo resnic o evropski zgodovini tako splošno znanih in sprejetih, kot dejstvo, da je genocid nad evropskimi Judi med drugo svetovno vojno začela ter izvedla nacistična Nemčija in da osrednjo odgovornost za umor šestih milijonov žrtev nosita tedanja nemška država in družba. In vendar vsakdo, ki se je le malo detajlno poglobil v vprašanje, ve, da je bil holokavst evropski dogodek. Ne le, da je z obličja sveta izbrisal judovske skupnosti od obal Atlantika do preddverja Moskve, temveč so pri njem sodelovali številni pomagači, zavezniki in storilci z vse celine, od Ukrajine do Francije, od Bolgarije do Norveške.

Kolaboracija raznoraznih zaveznikov nacistov je bila nujna pri implementaciji te zločinske politike.


Novo rentniško zavezništvo v Angliji

William Davies

Britanski razkol med Remain in Leave se je analiziralo že iz vsake možne perspektive: kulturne, ekonomske, geografske in psihološke. Toda ta razkol ne bo nujno politično najpomembnejši v naslednji fazi brexita, še posebej, če se 31. oktobra udejanji izstop iz EU brez dogovora. Kot sem nedavno pisal za London Review of Books, je izjemnost trenutnega udara dvojice Johnson-Farage v tem, da udejanja voljo 30 % volilnega telesa, ne da bi mu to bilo treba pretvoriti v hegemonijo (v strogem pomenu posebnega interesa, ki se prikaže kot splošni interes). Dokler preostalih 70 % ni sposobnih sestaviti koalicije, ki bi izrazito presegla teh 30 %, imata Johnson in Farage pred sabo odprto pot.


Resno o Jokerju

Aljoša Kravanja

Na internetu sem videl nek mem, ki se mi je zdel posebej trapast – in ki je dobro izhodišče za ta komentar. Na memu je slika Tanosa, torej glavnega negativca iz Maščevalcev, vijoličnega hrusta s hrapavo kožo, in slika Jokerja iz zadnjega filma z Joaquinom Phoenixom. Ob njima je napis: »Včasih smo proti negativcem navijali, danes jih poskušamo razumeti.« Se pravi, lika Tanosa in Jokerja, dveh prinašalcev zla, naj bi bila prikazana empatično. In to dejansko drži. Maščevalci pojasnijo, da Tanosova želja po iztrebljenju polovice živih bitij ne izhaja iz sadizma, temveč iz skrbi za preživele. Enako je z Jokerjem. Film razkrije moža za masko, solze za nasmeškom, tresočo roko za pištolo: skratka, pred nami razgrne rahločuten portret Jokerja kot osebe.


Handke in Slovenci

Luka Lisjak Garbrijelčič

Mednarodna polemika o Handkejevi apologiji Miloševića se je sprožila z rahlo zamudo, ki je pričala, da letošnjega Nobelovega nagrajenca za književnost pravzaprav nihče ni poznal. Nihče – razen Slovencev. Oziroma ljudi, ki so doživeli vrhunec kariere v devetdesetih, kar je nemara eno in isto. Vsaj tako je izgledalo, ko je The Guardian objavil njegov profil in za mnenje povprašal pet svetovnih pisateljev. Dva izmed njih sta bila Slovenca: Žižek in Mazzini. Oba sta podala porazno oceno. Če pomislimo še na eseje, ki jih je Handkeju pred desetletji posvetil Jančar, lahko v splošnem odporu, ki ga avtorji slovenske baby boom generacije čutijo do Handkeja, vidimo lep fosil konsenza, ki smo ga uživali na začetku devetdesetih.


Razpotja 37: Intimnost

UREDNIŠTVO

UVODNIK

Deli in vladaj

Težko se je odločiti že glede osnovne diagnoze, ali danes živimo v svetu intimnosti ali v svetu brez nje. Razumljivo, pravzaprav, ta protislovna dinamika je vpisana že v sam pojem. Ko intimnost postane vidna, ni več intimnost. Več intimnosti je naokoli, manj je je.

Čudi pa nas tole: intimnost razumemo kot območje ranljivosti in šibkosti. Toda zakaj se potem zdi, da je od spletne razširitve komunikacije dalje tega razkrivanja-in-razblinjanja intimnosti vse več in da se dogaja v veliki meri prostovoljno?

Nemara gre za nekaj takega: prijateljica mi je nekoč razložila, da je zmagala v igri moči s sosedi, s katerimi so si lahko medsebojno gledali v dnevno sobo: sosedje so bili tisti, ki so začeli zastirati okna.


Vabilo k pisanju za 37. številko Razpotij: INTIMNOST

Uredništvo

»Osebno je politično!« se je glasilo eno od gesel mobilizacije šestdesetih. Danes je, nasprotno, osebni prostor, prostor intimnosti nekaj, kar se nam povsod zdi ogroženo in kar je treba pozorno braniti. Vseprisotnost spleta, nenehno beleženje odtisov vsakega našega digitalnega dejanja, zbiranje teh odtisov s tehnologijami velikega podatkovja: naša intimnost je bolj kot kadarkoli prej na razpolago in izkoriščena za ekonomski dobiček neznano koga.

Toda ali ne bi morali ugotoviti, da je ta zaskrbljenost mogoča le, ker z intimnostjo obenem ravnamo precej brezskrbno? Mi smo tisti, ki to podatkovje dajemo na razpolago. Ko so družabna omrežja – premik zgodovinskih razsežnosti – sleherniku omogočila, da vzpostavi direkten stik med lastno intimnostjo poljubne stopnje in neko vrsto javne sfere, smo to možnost navdušeno posvojili – vsakdanje voajerstvo pa nemara še bolj.