slovenščina


Dober jezik in slabe besede

Aljoša Kravanja

Glosa pomeni govorico in naj bo ta glosa o govorici. Zaradi zakonskega predloga, ki bi omogočal širšo rabo tujih jezikov v visokem šolstvu, se je letos znova sprožila razprava o slovenščini in znanosti. Če povzamem: mnoge skrbi za usodo slovenskega jezika na univerzi. Materinščino ogrožajo angloimperializem, privatizacija in neoliberalizem, ki so za naš jezik tako škodljivi procesi, da jih lahko izrazimo le s tujkami. Za ta kvarni vpliv naj bi bila še posebej dovzetna humanistika. Zgodovinopisje, na primer, ali literatura se gibljeta v miljeju smisla, čigar osnova je jezikovna senzibilnost, ki jo lahko priskrbi samo materni jezik.


Vabilo k pisanju na temo SLOVENŠČINA (rok je 7. 3.)

Slovenščini ni bil javni prostor nikoli preprosto dan. Podobno kot drugi politično obrobni jeziki si je morala svoje javno mesto izboriti, reflektirati je morala svoje razmerje z drugimi, družbeno močnejšimi jeziki – sprva nemščino in kasneje srbohrvaščino – ter prebroditi notranje spore med snovalci knjižne norme. Največji izmed njih – Trubar, Vodnik ali Prešeren – svoje govorice zato niso uporabljali kot že izdelanega sredstva s priloženimi navodili za uporabo, temveč kot gnetljivo, presenetljivo gibko izrazno sredstvo z negotovo javno usodo. Pisati v slovenščini je pomenilo zanje hkrati tudi določati njeno usodo, reflektirati njeno rabo.