Tisoč in ena nočna mora


Kako naj gradijo prihodnost ljudje, ki ne vedo, kaj mir je?

15349348317_6d7a3a7d40_h

Erik Valenčič

Pojasnilo k članku: vabilo za sodelovanje v pričujoči izdaji Razpotij sem sprejel na Veliki planini. Tu sem na prvem oddihu, vrednem te besede, v zadnjih šestih mesecih. V tem času sem videl uničeno Gazo, vojaško izredno stanje na severu egiptovskega Sinaja, begunska taborišča v Turčiji, prve bojne linije v Iraku ter Siriji in pa, nekako spada v kontekst, proslavo ob obletnici islamske revolucije v Iranu. Skozi okno koče Zlatica zdaj vidim povsem drugačen prizor. Tisoč odtenkov tišine in spokoja. Prvič se mi zdi, da sem res nekje daleč, daleč stran. Ko sva se z Blažem Kosovelom po telefonu dogovarjala o vsebini članka, ki bi opisoval uničeno mladost mnogih generacij na Bližnjem vzhodu, mi je bilo takoj jasno, da bo tekst nastal tukaj ali pa ga sploh ne bo. Zakaj to omenjam? V koči ni interneta, zato ne morem preverjati, koliko milijonov arabskih otrok in najstnikov je trenutno na bojiščih ali čaka v vrstah za vodo v taboriščih. Koliko jih je bilo ubitih in fizično ter psihično pohabljenih. In koliko šolskih let so požrli plameni vojne. Nič ne de; ne verjamem namreč, da kdorkoli na svetu sploh razpolaga s točnimi podatki. Namesto matrice hladnokrvne statistike bo sledil osebni opis stvari, kot sem jih videl, doživel oziroma dognal.

V arabski svet potujem že 12 let in tam sem pustil tudi del svoje mladosti. Objektivno gledano, je Bližnji vzhod zelo težko razumeti, ne glede na to, koliko se mu človek posveča. Vzemimo za primer mlade kurdske borke in borce v kantonu Kobane. Večinoma so pripadniki sirskih Ljudskih obrambnih enot (YPG), med njimi pa so tudi njihovi rojaki iz Turčije, organizirani pod okriljem Kurdske delavske stranke (PKK). Skupaj se borijo proti trenutno najbolj krvoločni vojski verskih fanatikov ­­– samooklicani Islamski državi. Zahod Kurde1 v njihovem boju načelno podpira. Ne toliko z orožjem, pač pa z zračnimi napadi na položaje islamistov. Tu bi torej lahko govorili o zavezništvu, pa vendar zahodne sile še vedno uradno smatrajo PKK, Turčija pa tudi YPG, za teroristični organizaciji, ker sta se v zadnjih desetletjih borili za narodne pravice Kurdov skozi gverilsko vojskovanje. Toda kaj zdaj? So ti ljudje borci za svobodo ali teroristi, ki se borijo proti drugim teroristom? Ta vprašanja spravljajo v zadrego zahodne vojaške in geostrateške analitike, ne pa kurdskih borcev. Mladi ljudje, med njimi so bili res večinoma najstniki, ki sem jih srečal na prvi bojni črti vzhodne fronte v mestu Kobane na začetku januarja, vedo, zakaj so prijeli za orožje. Ker nimajo druge izbire. Odkar so njihov kanton začele oblegati islamistične vojske, najprej Fronta al Nusra in nato še Islamska država, jim grozi genocid. Na lastne oči so videli, kako islamisti režejo ljudem glave in kako s tanki uničujejo vas za vasjo. Večkrat so mi povedali, da v celem kantonu tako rekoč ni večje družine, ki ne bi izgubila vsaj enega člana. Življenja so bila uničena in obrnjena na glavo.

Mustafa prihaja iz preproste kmečke družine v kantonu Kobane. V spopadih je bil ranjen in prepeljan v varno hišo v Turčijo. »Ko sem se po invaziji Islamske države pridružil YPG-ju, smo imeli na voljo samo tri do štiri dni za urjenje,« je pripovedoval. »Urili smo se s starimi puškami. Na fronti smo se potem s kalašnikovkami borili proti težkemu orožju.« Utrpeli so visoke žrtve; ubitih je bilo na stotine kurdskih borcev, ko je Islamska država zasedla več kot 350 vasi in skoraj 80 odstotkov mesta. V YPG-ju velja pravilo, da nobena družina v vojni oziroma v boju ne sme izgubiti vseh otrok. Tudi zato je bil Mustafa prepeljan v Turčijo. Izgubil je že dva mlajša brata, starejši pa je bil na fronti. Ko mi je to razlagal, v njegovih očeh ni bilo zaznati velike žalosti, temveč prej sprijaznjenost, bolj kot družinska tragedija pa ga je žalostilo, da mu je bilo prepovedano, da bi se boril dalje. Tako bi lahko vsaj maščeval njuno smrt. To je vojna. Na življenje in smrt v vojni se človek presenetljivo hitro privadi, kakor tudi hitro ponotranji zvok granat in streljanja. Ali to ali pa znori.

Spomnim se še enega pravila YPG. Ko smo čakali na prehod nazaj v Turčijo iz Sirije (mejo se prečka prek minskega polja, nasipa in bodeče žice, in to vedno ponoči, saj jo je Turčija zaradi varnosti zaprla in je zdaj prečkanje meje možno le nezakonito in s pomočjo vodičev iz vrst YPG), je bil v naši skupini deček, ki je prišel v Kobane zato, da bi se boril. Tam je vztrajal, da je star 16 let, vendar ga je eden od borcev YPG prepoznal in sporočil naprej, da ima fant samo 14 let. Povedali so mu, da je premlad in ga poslali nazaj v Turčijo, kjer je bila v enem od begunskih taborišč nastanjena njegova družina. Oziroma kar je od nje ostalo. Deček se je želel boriti, ker mu je Islamska država pobila pet bratov.

 

Šole kot oporišča

V mestu Kobane je medtem potekal boj za vsako hišo posebej. Kletni prostori osnovne šole so bili spremenjeni v »zdravstveno točko« (res jim ni bilo moč reči bolnišnica), dve srednji šoli pa v vojaški oporišči. To je eden najbolj očitnih simbolov, kako uničujoča je vojna za družbo. Tega sem se prvič zavedel v šoli v sirskem kraju Mara severno od Alepa junija 2012, ko sem opazoval najstnike, sicer sirske upornike, ko so v nekdanji učilnici na kline, ti so bili zabiti v zid nad tablo, obešali svoje kalašnikovke. V svojih nahrbtnikih, lahko bi bili šolski, so prenašali strelivo in granate. V Kobaneju je bil moj vtis bolj pozitiven. Simbolika je bila drugačna. Kurdski najstniki, ki so varovali obe šoli z orožjem (ena je bila dejansko na prvi bojni črti), so se v njih še nedolgo nazaj učili izključno v arabskem jeziku. Režima obeh Asadov, Hafeza in Bašarja, sta namreč desetletja zatirala identiteto Kurdov. Šoli so osvobodili in ju držali, da bi se lahko njihovi otroci nekoč v njih učili v maternem jeziku. Inšalah, če bo Bog dal …

V učilnicah v pritličju so imeli razporejene tanke jogije z odejami oziroma spalnimi vrečami. Klopi so bile urejeno zložene ob zidove nasproti ležišč. V učilnici kemije je bil kup knjig in delovnih zvezkov, ki bi lahko prekril srednje velik avtomobil. V zgornjih nadstropjih so bili bojni položaji, kjer so borke in borci prek zvrtanih lukenj nadzirali neposredno okolico. Kuhali in jedli so na hodnikih, ob času mojega obiska ravno špagete. Morala med njimi je bila izjemno visoka iz preprostega razloga: njihova ofenziva za osvoboditev mesta je potekala po načrtih. Za dodatno spodbudo so drug drugem prek walkie-talkiejev prepevali borbene pesmi. »Tudi ko obiščemo svoje družine v taboriščih čez mejo, ne ostanemo tam dolgo. Takoj se vrnemo,« mi je zaupal mladi borec Rostem.

V spominu nosim njihove nasmejane obraze in najstniško razigranost. V učilnici biologije so oblekli plastični okostnjak v oblačila, ki so do nedavnega pripadala borcu Islamske države. Izpadlo je bolj smešno kot morbidno. Napovedali so mi, da bodo celoten kanton osvobodili v roku leta dni. Mogoče res, a v vsakem primeru bo ta vojna trajala še dolgo časa. Poteka že štiri leta, vendar se vseeno zdi, da se je šele komaj dobro začela. V Siriji se odvija proces, ki ga lahko imenujemo somalizacija države. In ta vojna, ki je medverska in medetnična, bo uničila vse pred seboj. Nekateri to že razumejo. Mejo v Sirijo sem prečkal s skupino borcev, med katerimi je bil tudi Murat, ki je v naslednjih dneh postal moj prijatelj. Čim smo se tisto noč prebili do prvih okopov, ki so branili severozahod mesta, je izvedel, da je bil prav ta dan ubit njegov najboljši prijatelj. »Bil je novinar – tako kot ti …« Nekaj časa je nepremično strmel predse na zadnjem sedežu avta, potem pa na moje poizvedovanje, ali je z njim vse v redu, odločno pokimal. Murat razume razsežnosti dozdajšnjega opustošenja: »Ko se je vojna začela, sem ravno začel študirati arheologijo v Alepu. Ampak dobro, to je zdaj passé.« Ne le da njegove fakultete ni več, tudi preučevati ni več kaj. Mislim, da so bile to najbolj žalostne besede, ki sem jih slišal v Kobaneju. Spoznanje, da ni zapravljena le preteklost, ampak zavržena tudi prihodnost. Murat je hotel biti arheolog. Kaj bo zdaj? Najbrž še dolgo časa borec. In nobenega zagotovila ni, da se bodo njegovi otroci v šolah v Kobaneju nekoč učili v kurdskem jeziku.

 

Živeti vojno

Pred leti sem bral zanimiv članek o propadlih državah, v katerem je bilo med drugim zapisano, da prebivalci Somalije, mlajši od 20 let, ne vedo, kaj je mir. Pač ne razumejo koncepta te besede. To mi je dalo misliti. Popolnoma enako bi se dalo reči za Afganistance, mlajše celo od 35 let. In res, moja prijatelja v Kabulu, oba v zgodnjih dvajsetih letih in z imenom Mohamed, nikoli nista govorila o miru. Spomnim se, bilo je maja 2005, sedeli smo na tistem stadionu, kjer so talibi svoj čas izvajali množične eksekucije, in se pogovarjali o prihodnosti njune države, začenši z vprašanjem, »Ali jo sploh ima?«, Mohameda sta pri opisovanju takratnih razmer v Afganistanu uporabljala besedo »zatišje«. »Zdaj je zatišje, zdaj so stvari tihe, toda vojna se bo vrnila.« Zanimivo mi je bilo, da niti terorističnih napadov, ki so se takrat dogajali tudi v Kabulu, nista dojemala kot vojno. Pod to besedo sta si predstavljala velike vojaške ofenzive in nove kolone beguncev. In to se je potem tudi zgodilo.
Kaj lahko potem rečemo še za Irak? Od leta 1980 je bil vpleten v vojne, bil je žrtev sankcij in tuje okupacije, ki je na koncu prerasla v medversko vojno, ta pa je državo dokončno razbila in uničila. V zadnjih 35. letih je v Iraku zaradi posledic vojn in sankcij umrlo več milijonov ljudi. Škoda, ki jo je družba utrpela, je strahotna, toda kakšne posledice je vse skupaj imelo na posameznike? Vzemimo za mejnico leto 2003, ameriško vodeno invazijo na Irak. Kdor se je rodil takrat, ima danes okoli 12 let in drugega razen vojne in terorizma ne pozna. Kdor je imel takrat 12 let, jih ima zdaj okoli 24. Obstajajo ljudje, ki že dobro desetletje ali ubijajo ali pa pomagajo pri izvajanju terorističnih napadov, in premnogi izmed njih so resnično mladi. Zato se je Islamska država v Iraku tako učinkovito razširila. Islam s tem nima bistvene veze. Ljudje se počutijo ogrožene in ne vidijo možnosti za mir.

V zahodnih medijih se veliko govori o rekrutaciji tujih borcev s strani Islamske države. Vendar kot kažejo omejena poročila s področij, ki jih nadzira, je rekrutacija usmerjena predvsem na lokalne otroke. V centrih za versko vzgojo, kot jih imenujejo, islamisti navdušujejo mladoletnike za sveto vojno, poudarjajo pomen mučeništva ter rohnijo čez sprijenost in zlobo šejtanovega Zahoda. Šolski sistem je zamenjala indoktrinacija v terorizem, prek katere želi Islamska država vzgojiti nove bataljone genocidnih fanatikov. Njeni voditelji vedo, da je to edini način, da se kalifat, ki so ga razglasili na ozemljih Sirije in Iraka, dolgoročno obdrži. Toda na koncu to ne bo nikakršna država (sunitskih) muslimanov, ampak eno veliko, brezmejno pokopališče.

 

Odrasti ali pa umri

To me takoj spomni na izjavo kurdskih poveljnikov, ko so nadzirali samo še petino Kobaneja, in sicer, da »bomo mesto, preden ga predamo, spremenili v pokopališče za obe strani«. Ni dvoma, da so mislili resno. Kot je bil tudi smrtno resen izraz na obrazu prijatelja Diaka Mahmuda, iranskega Kurda, ki je prišel pomagat rojakom na turško-sirsko mejo, ko mi je v svojem šotoru zatrdil: »Tudi če bo ta vojna trajala še sto let, bomo še vedno tukaj. Za nami bodo prišle nove generacije, ki bodo branile Kobane. Idi basa! Dovolj imamo!« Diako je v Kobane prispel dva dni za menoj in bil nastanjen v isti hiši kot jaz. V večernih urah, ko je padel mrak in bi bilo vsako motoviljenje zunaj tveganje glave za absolutno prazen nič, sva se v najini ledeno mrzli sobi grela z dolgimi in na trenutke žgočimi razpravami o povodih za trenutne vojne in razglabljala, kako dolgo bodo še trajale. Diako je vztrajal pri svoji izjavi iz šotora in jo dopolnil s svojim primerom. »Ko sem imel osem let, mi je oče dal v roke staro puško in pokazal, kako se ravna z njo. Potem mi je rekel: ‘To puško imaš za to, da z njo braniš svojo zemljo in svoje ljudi. Če jo boš uporabil za karkoli drugega, za ropanje ali umor, potem nisi več moj sin.’«

To je tradicija, ki jo mi težko razumemo tako Težko jo razumemo, kakor tudi denimo težko sprejmemo logiko, da je dolgčas pravzaprav privilegij. Diakove besede so takoj našle smisel v moji glavi. Z Bližnjega vzhoda ne odkorakaš brez vtisa, da morajo ljudje tam zelo hitro odrasti. Predvsem dečki morajo že v zgodnjih najstniških letih sprejeti odgovornost in pomagati družini preživeti. Hujša, kot je stiska, primarno zaradi pomanjkanja ali vojn, prej morajo odrasti in večjo odgovornost nosijo na svojih malih plečih. Življenjske okoliščine so tam velikokrat takšne, da posameznikovo življenje vseskozi visi na nitki. Na Bližnjem vzhodu ali hitro odrasteš ali pa umreš.

 

Pobiralci kamenja in utopljenci

Od vseh krajev nesreče in gorja, ki sem jih prepotoval oziroma obiskal na Bližnjem vzhodu, nisem nikjer videl toliko nesmiselnega človeškega trpljenja kot v Gazi, območju velikosti 360 kvadratnih kilometrov, na katerem živi skoraj dva milijona ljudi, od tega milijon otrok. Med njimi najbolj trpijo (nekdanji) beduini v vasi Umm Naser, ki se nahaja v neposredni bližini izraelskega vojaškega zidu. Otroci iz beduinskih družin, ki živijo na robu preživetja, v okolici vasi pobirajo kamenje, ki ga prodajajo za gradbene namene (za tono kamenja prejmejo 25 dolarjev). Zaradi izraelsko-egiptovske blokade je namreč v Gazo namreč močno onemogočen uvoz vseh vrst dobrin in produktov, tudi gradbenega materiala. Na fante oziroma dečke redno streljajo izraelski vojaki z ostrostrelskih stolpov, razporejenih ob zidu. Ponavadi jih ne ubijejo, temveč ciljajo v njihova kolena in komolce zato, da jih pohabijo za vse življenje.

Toda mladega fanta Salamaha so vendarle ubili. Štiriindvajsetega decembra 2010 ga je zadela krogla ostrostrelca, ko je 800 metrov od zidu pobiral kamenje. Bil sem na njegovem pogrebu, ki je bil isti dan. Iz Gaze v glavnem vidimo samo posnetke pogrebnih slovesnosti militantov, na katerih zamaskirani moški s kalašnikovkami, naperjenimi v nebo, grozijo Izraelu z maščevanjem. Toda ta pogreb je bil, kot večina, drugačen. Salamaha so njegovi družinski člani in prijatelji pokopali tiho in dostojanstveno. Zanj so opravili še poslednjo molitev in odšli domov. Nekaj fantov je ostalo; čez grob svojega brata oziroma prijatelja so prepognili štiri palmove liste v dva loka, na tla položili kos kartona z njegovim imenom in se poslovili. Ker ni bilo spektakla, ni bilo nobenih novinarjev. In to je žalostna resnica. Ljudje v Gazi (in širše) umirajo, kot da se nikoli sploh ne bi rodili. Kot da njihovi umori sploh niso vredni niti najmanjše obsodbe, kaj šele sočutja.

Izrael predstavlja Gazo kot zibelko terorizma na pragu Zahoda, vendar resnica je, da so tam mladi ljudje v veliki meri izgubili upanje in z njim tudi voljo za kakršenkoli boj. Izrael jim je v zadnjih treh ofenzivah (2008/09, 2012, 2014) z najbolj brezobzirnimi masakri civilistov zelo nazorno pokazal, da nimajo nobene prihodnosti. In mnogi resnično zapuščajo Gazo skozi preostale tunele, ki območje povezujejo z Egiptom. Iz te države in Libije poskušajo s čolni doseči obale Evrope. Samo v septembru se jih je utopilo okoli 500. Med njimi je bil tudi Raad Asfur. Ladja, na kateri je bil, se je potopila 9. septembra nedaleč stran od Malte.

Raad je sicer že bil v Evropi. Spoznal sem ga junija 2010 v ljubljanskem centru Soča, kjer je bil še z devetimi otroki na rehabilitaciji – v njegovem primeru okvare živčevja na levi roki. Takrat je na list papirja napisal sporočilo, ki ga je objavil tednik Mladina: »Moj priimek pomeni ptica, vendar ne morem leteti ali se svobodno premikati. Ne maram, da nas ljudje gledajo z usmiljenjem, rad bi, da bi na nas gledali z naklonjenostjo in da bi nam pomagali, da bi bili tudi mi kot drugi otroci in da bi imeli svoje otroštvo. Uporabljam internet, da se lahko pogovarjam z očetom. Upam, da ga bom kmalu videl. Rad bi videl očeta, ki živi na Norveškem in mu Izrael ne dovoli, da bi se vrnil domov. Rad bi bil ptica, ker imam rad svobodo.« Ko je utonil, je bil star komaj 16 let.

 

Brez konca

Niti na obzorju še ni videti konca vojn in opustošenja ter ga še dolgo ne bo. Razmere so dosegle točko, ki so jo definirali že stari Rimljani: bellum se ipsum alit. Vojna hrani samo sebe. Latif Taš z oxfordske univerze meni, da dogajanje na Bližnjem vzhodu spominja na 30-letno vojno v Evropi v 17. stoletju. Evropa je potrebovala dolgo časa, da se je postavila nazaj na noge; k njeni obnovi je veliko pripomoglo tudi plenjenje naravnih dobrih po svetu. Vprašanje je, ali si bo Bližnji vzhod sploh lahko opomogel od vseh vojnih viher. Vse bolj očitno je, da je obsojen na dolgotrajno brezvladje. To bo še zelo tragična in brutalna zgodba, ki jo bodo pisale tudi bodoče generacije ljudi na Bližnjem vzhodu. V glavnem s svojo krvjo.

 

Kurdi so starodavno ljudstvo Bližnjega vzhoda. Njihovo zgodovinsko ozemlje obsega jugovzhod Turčije, sever in severovzhod Sirije, sever Iraka in severozahod IranaOcene, koliko jih je, so različne in se gibljejo med 25. in 40. milijoni pripadnikov. Razlog, zakaj njihovo število ni povsem znano, je v tem, da so Kurde v moderni zgodovini zapovrstni režimi vseh štirih naštetih držav zatirali in jih skušali nasilno asimilirati.

Članek je bil objavljen aprila 2015 v reviji Razpotja na temo mladosti.

Fotografija: Sean Sutton

Podprite Razpotja,
odslej tudi s kreditno kartico