Vabilo k pisanju za naslednjo številko Razpotij na temo POZABA (rok za oddajo je 22. 10)


Danes se vse pogosteje govori o nepotrebnosti pomnjenja, češ da je že vse dosegljivo z enim klikom. Ravno tako se spreminja predstava o tem, kaj pomeni splošna izobrazba, pa tudi odnos do kulturne in dediščine in njen pomen za nas. Namesto tega vse več dela sestoji iz kombiniranja podatkov iz velikih informacijskih baz, za kar se pogosto uporablja izraz kreativnost, ki ne očitno pomeni več ustvarjanja iz niča, temveč je postal sinonim za kombinatoriko obstoječega. Vse bolj se torej zdi, da spomin, kot človekova lastnost, ni več tako potreben kot nekoč. Lahko rečemo, da postaja celo odvečen? Ali izguba spomina odpira prostor, kot opozarjajo številni kritiki sodobne družbe, za razrast ignorance in brezbrižnosti?

V zadnjih desetletjih je tematika spomina vzniknila na površje in postala predmet številnih zgodovinskih, antropoloških in socioloških raziskav. V tem času je tematika zgodovinskega spomina in njegove institucionalizacije postala prvovrstna politična tema, tako v notranji politiki posameznih držav kot v zunanjepolitičnih odnosih. Vse od sedemdesetih let dalje si je v zgodovinopisju začela utirati pot postmoderna predstava o nedoločljivosti, fragmentarnosti in konstitutivni pluralnosti zgodovinskih resnic ter s tem povezano prepričanje, da je njihova vzpostavitev možna le prek določene naracije. Slednje so v skladu s tem razumevanjem po eni strani arbitrarne oziroma določene prek pripovednih pravil in praks, ki niso inherentne dogodkom samim, po drugi strani pa jih določa kolektivno izkustvo – izhajajo torej iz določene skupnostne izkušnje in delujejo kot sredstvo skupnostne kohezije. Ali z drugimi besedami: so del določenega spomina in torej predvsem odsev praks spominjanja oziroma spominske pripovedi. Toda, kaj če bi obrnili perspektivo in namesto spomina vzeli v ozir problem pozabe? Takšen zasuk perspektive bi nam omogočil refleksijo na različnih ravneh, ki določajo naše trenutno stanje, pri tem pa bi se hkrati ubranili pred fiksacijo na spomin.

Eksistencialna raven
Zdi se, da človeka kot eksistenco, ki živi v prostoru in času, eksistenco, ki ima zgodovinsko razsežnost, ki živi znotraj zgodovine in kot zgodovina, na enak način omogočata tako zmožnost spomina kot tudi zmožnost pozabe. Še več, da ima neka oseba (ali neki narod, neka skupnost itd.) koherentno naracijo o sebi, torej, da ima lahko sploh »svojo« zgodovino, je še bolj pomembna pozitivna intervencija pozabe, ki iz kopice podatkov retroaktivno selekcionira in z »izbrisom« šele ustvari nekaj takega, kot je spomin. V nasprotnem primeru, brez intervencije pozabe, bi lahko imeli zgolj množico enakovrednih podatkov, ki sami ne bi mogli ustvariti nikakršne zgodbe. Ali človekova sposobnost urejanja in členitve nepregledne goščave podatkov predstavlja prednost, ali pa ga, nasprotno, zapira v ozek svet domišljije in naracij? Je pozaba bistveno človeška, ali pa je prej slabost, ki se ji je treba izogniti?

Tehnološka raven
Kar nas pripelje k drugi točki. Z vedno večjim razvojem in vseprisotnostjo tehnologije smo priča tudi vse večjim shranjevanjem podatkov in nadzorom nad njimi. Če je bila človekova prednost in/ali slabost njegova zmožnost pozabe, pa je obratno v virtualnem prostoru vse vedno na razpolago. Google nikoli ne pozabi in nikoli ne oprosti. Mnogo ljudi se zato sooča z velikimi problemi, saj zaradi malih pregreh (spornih in nečastnih fotografij ali komentarjev) v mladosti, v odrasli dobi ne morejo dobiti službe. Delodajalci, državne ustanove, mediji itd. imajo zaradi tega veliko moč nad kontrolo ljudi, veča se možnost izsiljevanja, posamezniku se onemogoča »obrniti list«, začeti na novo, saj lahko človeka eno dejanje zaznamuje za celo življenje. Zato se pojavlja vedno več zahtev, celo na ravni Evropskega parlamenta, po internetni »pozabi«, tj. da bi se po določenem času podatki na spletu izbrisali. Ali je pozaba v internetu dobrodošla ali bi imela preveč negativnih stranskih učinkov, kot je npr. prikrivanje podatkov o javnih osebah in s tem vedno slabša informiranost prebivalcev?

Psihološka raven
Na vprašanje odnosa med spominom in pozabo ni psihoanaliza nikoli odgovorila nedvoumno. Po je za Freuda, izumitelja nezavednega in teoretika metapsihologije, pozaba vedno pomenila konstitutiven moment človeškega. Osnovna govorna figura, ki je zanimala Freuda, ni bila afirmacija vednosti (»mislim, da«; »sporočam ti, da«; »sodim, da«), temveč nek zastoj v govoru (»ne morem se spomniti«, »na koncu jezika imam«, »kako naj ti rečem« itd.). Pozaba je po Freudu natanko način vpisa subjektivnosti v jezik: kdor bo govoril, bo govoril slabo, v svojem govoru bo vedno naletel na točke prekinitve in zloma reprezentacije; a prav na teh mestih bo našel svojo resnico. Ta odgovor pa sega že stran od Freuda kot teoretika pozabe k psihoanalizi kot praksi spominjanja, anamnesis. Ali ne moremo trditi, da je temeljno izkustvo psihoanalize – ne zgolj izkustvo analitika, temveč izkustvo pacienta, »šepavega govorca« – v prvi vrsti izkušnja boja proti pozabljenju?
Spomin in pozaba pa nista nič manj pomembna v psiholoških in filozofskih teorijah posameznikove osebne identitete. John Locke je na primer kot pogoj enotnosti osebe postavil zavedanje samega sebe kot sebi enakega skozi prostor in čas. Amnezija, zguba spomina, pozaba tako postane pomembne vprašanje pri obravnavi posameznikove identitete tako iz osebnih kot tudi iz pravnih vidikov. Kako je s posameznikovo odgovornostjo za dejanja, ki se jih ne spominja? Kaj je tisto, kar vzpostavlja identiteto osebe skozi čas in povezuje pretekla dejanja in dogodke s sedanjimi. Če to ni spomin posameznika, je to spomin drugih prič. In če tega ni, ali pozaba pomeni, da gredo stvari v nič.
Konstrukcija spomina je kompleksna, vendar v vsakdanjem življenju redna praksa, ki določa razumevanje in doživljanje nas samih, lastne preteklosti in identitete. Dobro poznani psihološki eksperimenti naj bi dokazovali, da ni težko ustvariti spominov na dogodke, ki se na neki faktični ravni nikoli niso odvili. Koncepcije želene pozabe in spreminjanja spominov je bila tudi podlaga mnogim filmskim uspešnicam (Abre los ojos (1997) oz. Vanilla Sky (2001), Eternal Sunshine of the Spotless Mind (2004)). Danes se poskusi spreminjanja spominov že pojavljajo v okviru zdravstvenih praks, naprimer pri zdravljenju PTSD (Post-traumatic stress disorder), pri katerem nekakšna nemožnost pozabe onemogoča življenje trpečih, saj se jim neprestano vračajo travmatični doživljaji iz preteklosti. Ker se pri spominjanju aktivirajo isti nevroni kot pri doživljanju travmatičnega dogodka, se skuša s kombinacijo kemičnih sredstev in novih doživljajev ustvariti drugačne povezave dotičnih nevronov, ki bi rekonstruirali spomin na travmatični dogodek v na primer bolj varnem ali prijetnem okolju.

Medijska raven
Že sedaj lahko opažamo, da zaradi želje po čim hitrejšem in čim večjem ustvarjanju novic, mediji in novinarji preprosto nimajo več časa, da bi preverjali informacije, se poglabljali v zgodbe, pregledovali ozadja itd. Ta medijska sla po produkciji novosti ima kot posledico sistematično pozabo, tako na strani novinarjev, ki preprosto ne zmorejo pogledati informacij v daljšem časovnem obdobju, kot na strani potrošnikov medijskih občil, ki zaradi enormnega bombardiranja dnevnih informacij ne znajo ali ne zmorejo več povezovati in slediti vsem. Informacija je zato osamljena in deluje zgolj kot šok, občani pa znajo zgolj neposredno reagirati. To se kaže v nenehnem spreminjanju javnega mnenja ter v dejstvu, da se povprečen občan sploh ne spomni, kaj natančno se je dogajalo v državi leto ali dve nazaj.

Ekonomsko-politična raven
Osebni spomin je – tako kot kolektivni – v mnogih ozirih selektiven. Pozaba določeni dogodkov in spominjanje drugih pogosto ustvarjata idealizirane podobe preteklosti in tako skorja vsaka zgodovinska doba obtožuje lasten čas in se želi vračati k neki domnevni pretekli »zlati dobi«. Se še spominjamo zlatih časov konjunkture, debelih krav in splošnega blagostanja? Kje so časi, ko so finančni trgi sistematično pozabljali na zadolženost držav in kako jih prepričati, naj zopet pozabijo?
Po drugi strani so mnogi ekonomisti med vzroki za trenutno finančno krizo iskali v nerazumljivi brezbrižnosti, s katero so vlade in drugi gospodarski subjekti ignorirali izkušnje preteklih kriz. In ali ne moremo trditi, da s pretiranim zaupanjem, ki ga države Evropske unije vlagajo v nekatera mednarodna finančna telesa – zlasti bonitetne agencije – že pozabljamo na lekcijo zloma iz 2008? Kakšno vlogo ima pozabljanje preteklih ekonomskih katastrof pri veri v svetlo gospodarsko prihodnost in napredek?
V zgodovini politike se mnogokrat pojavljajo različna vrednotenja glede spomina in pozabe. Primer: od samostojnosti Republike Slovenije se vrši debata o spravi. Osnovna paradigma velikega dela zagovornikov sprave je bila spoznavanje in proučevanje druge ali skrite plati slovenske polpretekle zgodovine. Ampak je, kot kaže, to pripeljalo do še večjih delitev in razprtij. Ali bi lahko spravo prej dosegli z zavestnim aktom pozabe zgodovine?

Umetniško-kulturna raven
Če je modernizem sam sebe opredeljeval kot tisto novo, napredno, v nasprotju nazadnjaškim in civilizacijsko zaostalim, se postmodernizem, v svoji različici 21. stoletja, z zgodovino sploh več ne ukvarja. Če se je napoved konca zgodovine kje uresničila, bi lahko trdili, da se je v t. i. sodobni umetnosti, vendar ne kot teleološka dovršitev zgodovine, temveč kot njena razgraditev. Sodobna umetnost, (v nasprotju z modernistično, ki je dobila svojo legitimacijo v času, v zgodovini), se vidi kot prostor, kjer je vse sočasno. Narediti nekaj novega ali imitirati nekaj starega je v očeh sodobne umetnosti nekaj enakovrednega. Ker je zgodovina za sodobnega umetnika nekaj nebistvenega, nepotrebnega, se vrši v umetnosti neke vrste pozaba zgodovine oz. pozaba korenin. To opaža tudi vedno več profesorjev srednjih in visokih šol, da se študentje umetniških smeri preprosto ne zanimajo več za zgodovino umetnosti, vedno bolj jih zanima zgolj njihovo lastno ustvarjanje. Po eni strani se sicer to kaže kot olajšanje in sprostitev človeške ustvarjalnosti, po drugi strani pa se vedno bolj opaža ujetost in ponavljanje enih in istih vzorcev.
Govorimo lahko tudi o pozabi v samih umetniških delih. Ali je pravilno, da intervencije/dogodke/performanse, ki so sami po sebi minljiva in zaključena umetniška dela (vendar jih zaradi človeškega impulza po shranjevanju in želje po preučevanju dokumentiramo) kasneje razstavljajo kot samostojna umetniška dela (torej: fotografija ali video)? Bi morale tovrstne umetniške prakse vključevati pozabo?
Kako pa je s pozabo/spominom in fotografijo? Susan Sontag v svojem delu O fotografiji pravi, da so fotografije zapor realnosti, točka, kjer spomin zamrzne. Podobe zato delujejo kot sprožilec spomina, vendar pa fotografija že sama po sebi interpretira določen trenutek. Ali fotografija s svojo konstrukcijo res popači naše spomine in s tem desintetizira realnost?

Filozofska raven
Z mišljenjem Martina Heideggerja se je pozaba vpisala tudi v osrčje filozofskih diskusij. Toda zdi se, da se to ni zgodilo brez transformacije pozabe same: v nasprotju z zgodovinopisjem Heidegger v pozabi ni videl pomanjkanja, uničenja ali cenzure informacij, ki bi nam prikrivale vpogled v resnično zgodovino, temveč je zgodovino samo (ali natančneje: zgodovino Zahoda in metafizike) razumel kot sekvenco nekega pozabljanja. Ukvarjati se z določenim mišljenjem – metafiziko Platona, Marxa ali Nietzscheja – za Heideggerja ni pomenilo iztrgati tega mišljenja iz sedimentov smisla, napačnih prevodov in premestitev, ampak razkrinkati to mišljenje samo kot neko modalnost pozabe biti. Toda kako sprejeti to Heideggerjevo formulo: delati filozofijo, delati metafiziko, je enako pozabljati? Kako se spoprijeti z njegovim izzivom, po katerem se mora mišljenje otresti starih insignij svoje suverenosti – subjektivnosti, sistemu, reprezentaciji – ter sprejeti nove, pohlevnejše modalnosti mišljenja? In ali ni sam Heidegger v svojih lastnih verzijah zgodovine filozofije pozabljal na mnoge mislece, ki bi jih nikakor ne mogli uvrstiti v zgodovino metafizike?

Pozaba v slovenski misli
V filozofskem in širšem humanističnem polju obstaja tudi bolj lokalen problem pozabe. Zdi se, da je na Slovenskem vsako novo obdobje, vsaka sprememba ideološke konfiguracije v družbi in politiki, s seboj prinesla pozabo doprinosov prejšnjega obdobja, predvsem na ravni mišljenja in intelektualnih dosežkov. Tako je zmaga slovenske nacionalne ideje v 19. in 20. stoletju potisnilo v pozabo številne mislece iz našega prostora, ki so delovali v drugojezičnih okoljih, predvsem nemškem. Zmaga komunizma je potisnila v pozabo mnoge ne-marksistične teoretike. Nazadnje je podobna usoda doletela marksizem sam, ki sicer ni bil izbrisan iz slovenskih univerz in je v marsikaterem pogledu doživel plodno nadaljevanje tako v post-marksizmu kot v sodobni neo-marksistični kritiki kapitalizma; toda bogat in raznolik zgodovinski doprinos slovenskih marksistov (od socialdemokratov, revizionistov, teoretikov samoupravljanja, pa do kritičnega ne-režimskega marksizma 60-ih in 70-ih let) je utonil v pozabo.

Morda pa nobena znanstvena ali humanistična disciplina na Slovenskem ni bila podvržena tolikšni pozabi in diskontinuiteti kot prav filozofija. Velik del filozofskega ustvarjanja pred drugo svetovno vojno ostaja brez ustreznega ovrednotenja; slovenski prispevek k formaciji graške šole in predmetnostne teorije še ni povsem raziskan, pomemben opus Franceta Vebra pa še čaka na kritično izdajo. Toda ta pozaba, ki je bila nedvomno načrtna in politično motivirana, je našla svojo ponovitev v postopnem izbrisu in pozabljanju marksistične preteklosti, Kako naj torej mislimo zgodovino slovenskega mišljenja? Ali sploh lahko govorimo o zgodovini in celo tradiciji slovenske misli? Ali pa je to problem, ki filozofije kot kozmopolitske vednosti par excellence ravno ne bi smel zaposlovati?

Problem pozabe nas postavlja pred celo serijo razpotij in vprašanj. A v nasprotju z vsemi drugimi aktualnimi problemi ne more biti pozaba sama nikoli zgolj priložnostni motiv, s katerim bi se pisec ukvarjal ravnodušno: vsako pisanje je namreč v prvi vrsti poskus, da bi premagali postopno utišanje in končno pozabo, v kateri se nujno konča vsa govorjena beseda. Pisati pomeni upati, da bodo tvoje besede znova obujene, ter verjeti, da si to zaslužijo.

 

Vljudno vabljeni k ustvarjanju nove številke Razpotij!

Rok za oddajo člankov je 22. oktober na
e-mail:  urednistvo@razpotja.si

Dodaj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja