Valtònyc – »Sem drugi najbolj osovražen človek v Španiji, za Puigdemontom.«


Luka Lisjak Gabrijelčič

»Ne izgledaš kot terorist,« so besede, s katerimi ga pozdravim na dogovorjenem kraju v bruseljski četrti Schaerbeek. Toda prizemljeni mladenič, ki mi smeje odzdravi v nezamenljivem naglasu svoje rodne Majorke, je pravnomočno obsojen za terorizem. Pred letom dni se je s pobegom, vrednim filmskega scenarija, iz Španije zatekel v Belgijo. Oblasti so za njim izdale zaporni nalog, ki pa so ga belgijska sodišča zavrnila. Petindvajsetletni raper Josep Arenas, znan pod umetniškim imenom Valtònyc, se je tako znašel v pravnem limbu: v prestolnici EU živi kot svoboden državljan, vendar ne sme zapustiti Belgije; v Španiji velja za zločinca najnevarnejše vrste.

Valtònyc je ena najbolj znanih žrtev represivnega vala, ki je v zadnjih letih zajel Španijo. Na glasbeno pot je stopil v času, ko je balearska deželna vlada pod predsedstvom Joséja Ramóna Bauzája (2011–15), člana Rajoyeve Ljudske stranke (PP), lansirala sistematičen napad na katalonsko identiteto na otokih. Vplivni desničarski lobist ga je zaradi pesmi, v kateri je kritiziral šolsko in kulturno politiko deželnih oblasti, ovadil za grožnjo. Tožilstvo je obtožnico razširilo na poveličevanje terorizma, hudo razžalitev krone, sovražni govor in hujskanje k nasilju. Leta 2017 ga je Audiencia Nacional, posebno sodišče s sedežem v Madridu, obsodilo na tri leta in pol zapora. Sodba ga je izstrelila med najbolj znane osebnosti v državi. »V zapor zaradi nezrelosti,« je odločitev kritično povzel barcelonski dnevnik El Periódico, blizu socialistom. A sam sem srečal zrelega in pronicljivega sogovornika, ki svojo kafkovsko usodo opisuje z občudovanja vredno lucidnostjo. Pogovarjala sva se aprila letos o pomenu svobode govora in stanju državljanskih svoboščin v Španiji.

Frans Timmermans, evropski komisar za vladavino prava in temeljne pravice, je pred kratkim zatrdil, da v Španiji nihče ni sodno preganjan zaradi svojih idej. Kako se počutiš ob tej izjavi?

Izjava je voda na mlin tistih, ki trdijo, da mi Evropa ne daje prav. Vendar mislim, da to ne drži. Ko govorimo o Evropi, ne govorimo le o institucijah EU. Govorimo predvsem o državah, ki tvorijo evropsko skupnost. Neodvisna sodišča v demokratičnih deželah, kot so Nemčija, Švica, Škotska in Belgija, so zavrgla zaporne naloge, ki jih je izdala Španija. To je zame pomembno. Kar pa se tiče evropskih institucij: vsi smo jih videli razpravljati, ali naj rešijo šeststo nesrečnikov iz ladje Aquarius, ko pa bi v 21. stoletju to morala biti osnovna obveza. Kaj si mislim o izjavi? Tako govori nekdo, ki hoče ugled Evrope ubraniti s prikrivanjem njenih sramot. V Bruslju imamo maroškega raperja, ki je bil obsojen zaradi pesmi proti kralju …

Tako kot ti!

Ja, obsojen je za enako dejanje kot jaz, vendar mu evropske institucije nudijo pravno pomoč in nastanitev, mu omogočajo vidljivost, mene pa nobena evropska institucija ni povabila, da bi predstavil svoj primer, kaj šele, da bi mi ponudila pomoč. Enako velja za vse pomembne evropske stranke. Od vsedržavnih strank v Španiji mi je načelno podporo izrazil Podemos, to pa je tudi vse. Mislim, da je zelo neprijetno priznati, da država članica EU zatira svobodo govora. To je enostavno obsoditi, če se dogaja v Venezueli, Kubi ali kakšni drugi socialistični državi.

V Bruslju živiš že eno leto. Lahko razložiš, kako si se znašel tu?

V Bruselj sem priletel iz Majorke 24. maja lani. Oblasti so na spletu objavile zaporni nalog in razkrile moje osebne podatke. Ljudje so spodrsljaj izkoristili, da so začeli kupovati letalske karte v mojem imenu. Na dom sem dobil več kot štirideset kart na raznorazne destinacije znotraj šengenskega območja. S tem so uspeli zmesti policijo. Vzpostavili so pravcato podtalno mrežo, ki mi je omogočila, da sem se izmuznil iz države. Zanimivo je, da so ljudje, ki so mi pomagali zbežati, starejši: stari so šestdeset, sedemdeset, celo osemdeset let.

Meniš, da zato, ker se starejša generacija spominja diktature in ima zato več posluha za tvoj primer?

Po mojem predvsem zato, ker imajo starejši bolj jasne ideje kot mladi. Od nas zdaj vsi zahtevajo slogo, a očitno je, da smo zaradi prekarnosti sebičnejši. Mladi danes težje vzpostavijo aktivistične mreže na delovnih mestih, na splošno jih je bolj strah. Morda obstaja med nami večja pluralnost, zato pa smo toliko bolj razdeljeni glede prepričanj in osebnih interesov. Starejši jasneje vidijo zadeve, razumejo, da je treba stopiti skupaj in, če je nujno, delovati podtalno.

Iz Španije si zbežal zaradi pravnomočne obsodbe za poveličevanje terorizma in razžalitev krone. Koliko si bil star, ko si napisal obremenilne stihe?

Osemnajst.

Kako doživlja osemnajstletnik ovadbo za teorizem?

Bilo je kul. Super, policija posluša moje pesmi! V ZDA mora biti raper, ki si hoče prislužiti spoštovanje, vsaj enkrat v priporu. Mene pa so preganjali zaradi besedil. Kaj boljšega bi si lahko želel! V tistem trenutku se mi je res zdelo kul.

Si nisi predstavljal, da bo privedlo tako daleč? Da bodo sodišča pritrdila policiji in tožilstvu?

Ne. To je bilo leta 2012 in takrat smo vsi mislili, da živimo v demokraciji. Vedel sem za obstoj političnih zapornikov v španski državi, sodeloval sem z organizacijami, ki so obsojale ravnanje z baskovskimi zaporniki, vendar je večina ljudi verjela, da je Španija demokracija. Idejo, da lahko greš v zapor zaradi pesmi, smo enačili z diktaturami, kot sta Iran ali Kitajska. Danes je Španija na vrhu svetovne lestvice držav, ki preganjajo glasbenike: v španskih zaporih je osemnajst glasbenikov, več kot v Iranu in celo več kot na Kitajskem. Pred kratkim je Bruselj obiskal kitajski disident Ai Weiwei. Povabil me je na svojo konferenco. Ve, kdo sem, seznanjen je z mojim primerom. Vprašal sem ga, kaj bi se mi zgodilo na Kitajskem. Odgovoril mi je, da bi mi oblasti verjetno odklopile elektriko in vodo. Doživljal bi bojkote in šikane policije, ne bi pa šel v zapor.

Kazenska obsodba za razžalitev ali lèse-majesté dandanašnji vzbuja zgražanje, vendar smo podobne primere videli tudi drugod po Evropi. Ampak poveličevanje terorizma? Kako si razlagaš tako drakonsko obsodbo?

Predvsem se mi zdi ponižujoča za žrtve terorizma. S tem se banalizira besedo terorizem. To je zelo nevarno. Namesto, da bi s tem pojmom označevali nekaj realnega, ga uporabljamo kot orožje za politično obračunavanje. To ogroža dostojanstvo španskih državljanov. Če je lahko štiriindvajsetletnik, ki dela v trgovini s sadjem in zelenjavo, terorist, pomeni, da si jutri lahko terorist tudi ti. Sem tudi sin, brat, stric – jutri bodo lahko na vrsti tvoj sin, brat ali stric.

Sprevrženo se mi zdi, da je hiphop pesem obsojena kot terorizem, obenem pa španska monarhija trguje z orožjem s Savdsko Arabijo, v preteklosti je financirala paravojaške skupine, kot je GAL (paradržavna teroristična organizacija, ki se je v osemdesetih letih borila proti baskovskemu radikalnemu nacionalizmu, op. LLG), sodelovala v nelegalnem napadu na Irak, hujskala k vojni z lažmi, da Sadam razpolaga z orožjem za množično uničevanje, lagala o povzročiteljih madridskih bombnih napadov leta 2004. Zame je to terorizem. Terorizem so politike, ki večajo socialno neenakost, prisilna izselitev mladoletnika ali to, da ti policist razbije glavo, ker hočeš dati glasovnico v volilno skrinjico, ne pa pesem, ki to obsoja. Zato se nimam za terorista: zavračam, da se to, kar počnem, lahko šteje za terorizem.

Je res, da pred pobegom v Bruselj nikoli nisi bil v tujini?

Drži. Pri osemnajstih so mi odvzeli potni list in mi prepovedali zapustiti državo.

Staršem in prijateljem menda nisi povedal, da odhajaš?

Nisem. Zdelo se mi je sebično, da bi spravil v nevarnost ljudi, ki so se organizirali, da bi mi pomagali pobegniti iz države, kar je kaznivo dejanje. Ni se mi zdelo prav ogroziti tajnosti kolektivnega napora zato, da bi se moja družina ali bližnji počutili bolje.

Kako sta se odzvala starša, ko sta zvedela, da si v Belgiji?

Takoj, ko sem prispel, sem poklical domov. Oddahnila sta se, da sem se izognil zaporu. Sprva ju je zelo skrbelo, kako bom preživel: bil sem sam, imel nisem ničesar, prvi meseci so bili zelo hudi. Ampak potem mi je uspelo najti delo in krog prijateljev. Sodni mlini meljejo počasi, domotožje je hudo, ampak pravzaprav mi gre zdaj kar v redu.

Domnevam, da si izbral Bruselj, ker je tu že obstajala mreža prebežnikov iz Katalonije?

Bruselj sem izbral, ker je prestolnica EU in se mi je zdelo močno sporočilo, če iz središča Evrope obsojam pomanjkanje svobode izražanja v eni izmed držav članic. Imel pa sem srečo, da sem tukaj našel, kot praviš, že vzpostavljeno mrežo katalonske politične emigracije, ki mi je nemudoma priskočila na pomoč. Katalonci razumejo, da so naši primeri odraz istega problema in da je sloga edina strategija, ki lahko obrodi uspeh.

Razloži nam svoj pravni status. V Bruselj si prišel s pravnomočno obsodbo, poleg tega bi moral v zapor na podlagi posebnega zaporniškega režima …

Ja, ker sem bil obsojen terorizma, so me čakala tri leta in pol najstrožjega zaporniškega režima, najmanj petsto kilometrov od doma. To je bil glavni razlog, zakaj sem se odločil zbežati. Iz Bruslja lahko opozarjam na to, kaj se dogaja v Španiji, lahko še naprej pojem, kar je zame pomembno, predvsem pa se lahko od tu učinkovito zoperstavim krivicam, ki jih španska država zadaja ljudem, ki izražajo neprijetnaa mnenja. Moj prijatelj Pablo Hasél se je odločil drugače: on verjame, da lahko španski državi najbolj škoduje tako, da gre v zapor – le takšen škandal lahko sproži družbeni revolt, pravi. Njegova žrtev mi je omogočila, da se sam odločim drugače. Številni tovariši so sprejeli krivično kazen, da lahko tisti, ki se za pravico borimo iz tujine, s prstom pokažemo na državo, ki zapira glasbenike.

Takoj, ko si prispel v Bruselj, je Španija izdala evropski zaporni nalog …

Španija je v mojem primeru iz ihte storila vrsto napak. Odločila se je izzvati belgijsko pravosodje. Med drugim ni poslala dokumentacije v flamščini ali francoščini. Ko so belgijske oblasti opozorile, da mora postopek za izročitev potekati v uradnem jeziku države, ki prejme zahtevo, so jim iz Španije odvrnili, češ da ne poznajo belgijskega jezika [smeh] … Belgijci so se seveda razjezili in zaporni nalog zavrnili iz formalnih razlogov, medtem pa sem jaz skoraj dva meseca prebil v pravnem vakuumu, kot da bi bil človeška smet.

Vendar je belgijsko sodstvo špansko zahtevo nazadnje le vzelo v obravnavo?

Ja, sodniki so zadevo proučili in me izpustili na prostost. Ugotovili so, da nobeno od dejanj, za katero sem bil obsojen, v Belgiji ni kaznivo. S tem sem dobil potrditev, da terorist nisem jaz, temveč država, ki me preganja.

Je odločitev dokončna?

Špansko tožilstvo se je pritožilo. Ampak odvetniki mi zagotavljajo, da mi ni treba skrbeti. O mojem primeru je odločalo šest belgijskih sodnikov in vsi so mi dali prav. Prepričani smo, da nam bo prizivno sodišče pritrdilo.

Ker si izčrpal vsa pravna sredstva v Španiji, si se lahko pritožil na Evropsko sodišče za človekove pravice, kajne?

Drži. V Strasbourg sem se pritožil predvsem zato, da bi dosegel uradno obsodbo Španije in da bi moj precedens pomagal tovarišem, ki trohnijo v španskih ječah.

In ker je to edini način, da se vrneš domov …

Nočem se vrniti.

Si se odločil ostati v Belgiji?

Ne nujno, morda kje drugje v Evropi ali po svetu. Nočem živeti v Španiji. Dovolj sem se izpostavljal, v zadnjem trenutku sem se izvil iz represije. Tudi če sodišče v Strasbourgu razveljavi mojo obsodbo, me čaka vsaj še ena ovadba za sovražni govor proti policiji. Državi ne zaupam. Če se lahko iz izgnanstva borim za izgradnjo katalonske republike in samoodločbo drugih narodov, predvsem baskovskega, mislim, da lahko s tem najučinkoviteje prispevam k omajanju španske nedemokratične buržoazije. Verjamem, da je samoodločba narodov temeljna demokratična pravica, mislim pa tudi, da je najboljša strategija za zrušenje režima ’78 (ime, ki ga kritiki španskega političnega reda uporabljajo za sistem oblasti, ki se je vzpostavil s tranzicijo, po letnici sprejema sedanje ustave, op. LLG). Ko bo do tega prišlo, se je smiselno vrniti. Dokler pa režim ’78 razpolaga s posebnimi političnimi sodišči, kot je Audiencia Nacional, vrnitev ni varna. Vsaj zame ne. Trenutno sem drugi najbolj osovražen človek v Španiji, za Puigdemontom. Brez heca.

Pesem, zaradi katere si bil obsojen, je znana kot El rei Borbó (Burbonski kralj), a se v resnici imenuje La Tuerka rap: malo znano dejstvo je, da si jo napisal za televizijsko oddajo La Tuerka, ki jo je vodil Pablo Iglesias …

Ja, vodja stranke Podemos.

Takrat je bil zgolj novinar …

Bil je kritični novinar, ki je vodil politično oddajo z imenom La Tuerka: mislim, da še vedno obstaja v nekoliko drugačnem formatu. Vsak teden je izbral rap skladbo na temo, ki jo je določil sam. Iz njegove ekipe so stopili v stik z mano in mi ponudili, da napišem pesem. Oddaja naj bi šla v eter ravno v tednu, ko levica praznuje dan republike (14. april, op. LLG): rekli so mi, da je tokratna tema monarhija. In sem napisal pesem proti monarhiji.

So jo sprejeli?

Šla je v eter in še vedno je na njihovi spletni strani. Jaz pa sem zanjo fasal tri leta in pol zapora.

Iglesias je medtem postal poslanec in eden najvidnejših predstavnikov evropske levice. Ti je pomagal, izrazil solidarnost?

Kje pa. Napisal je en tvit in to je vse.

Tvit? Posnel si pesem za njegovo oddajo, njegova stranka poudarja državljanske pravice, a ti ni v ničemer pomagal?

Ne. Ni mi pomagal pri iskanju pravne pomoči, še poklical me ni. Zgolj izkoristil je mojo obsodbo za nabiranje političnih točk, ko je bilo to še oportuno.

Pred katalonsko krizo je bil tvoj primer precej odmeven v Španiji. Spomnim se, da je tudi tedanji vodja socialistične opozicije, sedanji premier Pedro Sánchez tvitnil v tvojo podporo. Zdaj si evropsko vprašanje, v zaporu je več kot ducat glasbenikov, vendar v španskih mainstream medijih ni skoraj nobenega glasu o vas, razen občasnega blatenja. Kako razumeš to nazadovanje? Misliš, da je del avtoritarnega obrata po katalonskem referendumu?

Izgubili smo se v političnem šumu. V Španiji je toliko vsakodnevnih krivic, da je težko biti na tekočem z vsemi. Jaz imam srečo, da je moj primer odmeven, vendar je veliko ljudi v priporu, oglobljenih ali obsojenih na zaporne kazni, pa ni nobene mobilizacije. Orožniki so povzročili smrt petnajstih migrantov na meji z Marokom, a jih je sodišče oprostilo, neonacisti so fizično napadli dogodek v katalonskem kulturnem centru sredi Madrida, a se ni zgodilo nič, pripadniki Guardie Civil so vdrli v bar, ga zaprli, začeli naglas vrteti Cara al Sol (fašistično himno, op. LLG) in goste prisilili, da so držali naboje med zobmi, a se ni zgodilo nič. Ocenjujejo, da je v Španiji okoli 1400 korumpiranih politikov, obsojenih pa jih je bilo le 70. Moj primer je kapljica v morju krivic.

Tvoje pesmi so izzivalne: uporabljaš kletvice, nasilne metafore … Tudi posamezniki, ki so ti stopili v bran, so se pogosto distancirali od tvojih besedil. Kako odgovarjaš kritikom, ki te obtožujejo nasilne retorike?

To je del šova. Ko greš v kino ali gledališče ali ko odpreš knjigo, veš, da gre za nastop, za fikcijo. Mislim, da je demokratična družba v 21. stoletju sposobna razlikovati med fikcijo ali neokusno šalo in realno grožnjo. Imam petindvajset let, vse življenje sem prodajal sadje in zelenjavo in ne predstavljam nobene grožnje. Grožnja je, če stopim k sosedu in mu rečem: »Če boš še naprej navsezgodaj zjutraj vrtel osladni pop, ti razbijem gobec!« Pesem pa ni grožnja. Če hočeš komu groziti, mu ne napišeš pesmi. Med drugim sem bil obsojen, ker sem lokalnemu politiku privoščil »bombo jedrskega uničenja«. Kolikor vem, na Majorki ni plutonija …

Mislim, da je zažgati zastavo ali kraljevo fotografijo infantilno. S tem ne rešiš ničesar. Ampak ko so ljudje zaradi tega kazensko preganjani, postane posnemanje politično in solidarnostno dejanje. Jasno, da bi si lahko prihranil marsikatero sitnost: a prav obsodba mi za nazaj dokazuje, da sem ravnal prav – da sem dregnil v pravo osir.

Obžaluješ katero od svojih besedil?

Obžalujem seksistična in homofobna besedila. Žal je v rapu zelo normalizirano poniževanje žensk in LGBTI-skupnosti . Danes se tega zavedam in bi ravnal drugače. Drugega pa niti ne. Zame je preteklost predvsem nekaj, iz česar se lahko učimo. Jasno je, da sem danes veliko bolj zrel kot pri osemnajstih in marsičesa, kar sem rekel tedaj, ne bi ponovil. To je normalno, vsi se razvijamo kot osebnosti. Mislim pa, da nobenega najstnika ne bi smeli vreči v zapor zaradi pesmi, naj bo še tako neokusna. Moje pesmi bi lahko prepovedali v določenih prostorih, lahko bi me bojkotirali, lahko bi užaljena množica izžvižgala moj koncert …

To bi sprejel?

Ja, družbeni protest je legitimen. Ni pa legitimno, da skuša država zatreti stališča, ki ji niso všeč. Stališča, ki nam niso všeč, so prav tako del demokratične družbe. Jasno je, da obstajajo drže, ki niso sprejemljive, kot so rasizem, seksizem, homofobija. Vendar mislim, da državna represija ni pravo sredstvo boja proti njim. Zoperstaviti se jim moramo z zgledom. Ko se poslužimo državne represije v boju proti takim pojavom, stopimo v zelo nevarno spiralo krčenja temeljnih pravic. Sprva se nam takšni ukrepi utegnejo zdeti dobronamerni, a se kmalu zlorabijo. Odličen primer je prav protiteroristična zakonodaja, na podlagi katere sem bil obsojen sam. Sprejeta je bila s širokim konsenzom za boj proti džihadizmu. Na njeni podlagi ni bil obsojen en sam džihadist; uporabila se je za pregon ljudi, ki nimajo nobene veze s terorizmom – levičarskih aktivistov, skvoterjev – in za kriminalizacijo protestnih zasedb. Podobno velja za zakon o državljanski varnosti, ki naj bi zaščitil policijo: v štirih letih od sprejetja je bilo na njegovi podlagi oglobljenih ali ovadenih več kot dvajset tisoč državljanov. Prijelo se ga je ime »zakon-nagobčnik«. Zmrazi me, ko slišim predloge o ponovni uvedbi dosmrtne ječe. Pravijo, da je namenjena posiljevalcem in morilcem, ampak teh bo morda pet odstotkov. Večina obsojenih bo Kataloncev, ki jih že zdaj skušajo stlačiti v zapor za trideset let, ker pač ni višje kazni. Ko slišimo take predloge.Moramo biti zelo čuječi.

Domnevam, da pozorno spremljaš špansko hiphop in rap sceno: si opazil spremembe pri izbiri tematik in izraznih oblik, pri spontanosti glasbenikov? Opažaš več samocenzure?

Saj to je namen. Samocenzura je najhujša oblika cenzure. Svoboden človek je nekdo, ki se ne boji. Strah je način omejevanja naših potencialov. Vemo, da je režim ’78 v globoki krizi legitimnosti – to velja za politiko, sodstvo, ekonomijo, monarhijo – in zadnje, kar hočejo, je, da bi se ljudje organizirali in mobilizirali. Kot veš, se je hiphop rodil v ZDA v sedemdesetih in osemdesetih letih, ko je afroameriška skupnost trpela hudo policijsko represijo. Glasba je bila oblika samoobrambe, ki je izražala tudi sovraštvo do policije. Mislim, da je španski hiphop začel prodirati v marginalizirane skupine. To je tudi razlog za mojo obsodbo. Če bi bil obsojen zaradi nasilnih besed – koliko pesmi, filmov, videoiger bi morali prepovedati ali preganjati? Kdor misli, da je šlo za sojenje o kaznivih dejanjih, se moti – šlo je za politični proces. Obsojen sem bil, ker sem prek pesmi skušal mobilizirati ljudi proti interesom španske države. Tega ne trdim jaz: to piše v razsodbi. Ne mene ne Pabla Haséla sodišče ni spraševalo o najinih besedilih. Odgovarjati sva morala na vprašanja o svoji ideologiji, družbenem angažmaju, političnem delovanju. Posnetki sojenja so javni. Vidi se, da naju sodniki sprašujejo, zakaj sva rekla to in ono o monarhiji. Odgovorila sva, da si nisva ničesar izmislila: vse, kar omenjava, sva prebrala v medijih ali zgodovinskih knjigah; gre za dokazljiva in dokazana dejstva. Ne moreš biti obsojen, ker govoriš resnico – to je značilnost totalitarnih režimov. Pabla Haséla je sodnik vprašal: »Prisežete, da boste povedali resnico?« Odvrnil je: »Tu sem zato, ker sem povedal resnico.«

O tvojem primeru so poročali najvplivnejši svetovni mediji: The New York Times, Washington Post, The Guardian, Politico, Al Jazeera. Oglasil se je mednarodni PEN. Vendar primerjava z odzivi na proces proti Pussy Riot pokaže na velikansko razliko v odmevnosti dveh zelo podobnih primerov – tvoj je morda še hujši, saj si bil obsojen zaradi svojih besedil. Ne morem se izogniti vtisu, da ste se španski glasbeniki znašli na robu zanimanja mednarodne javnosti. Se ti zdi, da vas je zahodna civilna družba pustila na cedilu?

Mislim, da nam ne posvečajo dovolj pozornosti. Bojim se, da se Evropejci ne zavedajo dovolj, kaj pomeni, da si lahko v EU obsojen zaradi svojih besedil. Po drugi strani so ameriški mediji pokazali precej zanimanja za moj primer. Verjetno zato, ker se je rapovska kultura rodila v ZDA. Snoop Dogg je denimo v videoklipu ustrelil Donalda Trumpa, celo Madonna je pred tristo tisoč ljudmi izjavila, da bi bombardirala Belo hišo … Američani razumejo, da sta rap in hiphop umetniški obliki, ki morata imeti možnost kritičnosti. Svoboda izražanja je orodje, ki ga imajo zatirani, da izrazijo mnenje o močnih. Če to izgubimo, smo izgubili vse.

Misliš, da so ti ameriški mediji posvetili več pozornosti, ker so v ZDA občutljivejši do svobode govora?

Verjetno, a tudi zato, ker je ameriško novinarstvo zelo drugačno od našega. Ko sem dal intervju za ameriško novinarko, je bila tri dni z mano, obiskala je mojo družino, prijatelje, temeljito se je informirala. Preveč španskih novinarjev dela po načelu »kopiraj-prilepi«, enostavnih vprašanj in senzacionalističnih naslovov. Primer Pussy Riot je bil tako odmeven tudi zato, ker se hladna vojna ni nikoli končala.

Misliš, da so geopolitični razlogi krivi za to, da tvoj primer ostaja prikrit širši mednarodni javnosti?

Niti ne; gre preprosto za to, da vsi vedo, da so Venezuela, Kuba, Rusija ali Severna Koreja diktature, kjer ni svobode izražanja. Niso pa znane kršitve človekovih pravic, ki se dogajajo v Španiji. Tako kot ni znano, da je bilo v Franciji med protesti rumenih jopičev ranjenih štiri tisoč ljudi, priprtih pa skoraj devet tisoč! To so grozovite številke. Če bi do česa podobnega prišlo na Kubi, v Venezueli ali Rusiji, bi o tem vsak dan poročali na televiziji in mednarodne organizacije bi obsodile državno represijo. Verjetno poznaš film Bloody Sunday: Velika Britanija je počela še hujše stvari. Ko se kaj takega dogaja v EU, je za mnoge priročneje pogledati stran.

Poješ večinoma v majorški katalonščini. Kakšno vlogo imata jezik in narodno vprašanje v tvojem ustvarjanju? V španščini bi imel neprimerno širše občinstvo. Ali lahko tvojo odločitev, da poješ v majorščini, razumemo tudi kot afirmacijo zapostavljene kulturne identitete?

Približno polovico pesmi napišem v španščini, polovico pa v katalonščini. Odvisno, kako me prime. Ampak seveda: obsodba socialnega zatiranja lahko gre z roko v roki z obsodbo nacionalnega zatiranja. Če ženska poje rap, če to počne v katalonščini in so njena besedila levičarska, afirmira več stvari hkrati: da je levičarka, da je Katalonka, da je delavka, da je feministka itd. Moje pesmi so protest proti našemu socialnemu in nacionalnemu položaju. Sodnik je v razsodbi najmanj petnajstkrat poudaril, da pojem rap v katalonščini, kot da bi šlo za oteževalno okoliščino: »Fant sklada pesmi, večinoma v katalonščini …« Zakaj je treba to posebej omeniti? Je nujno?

V določenih krogih španske levice so ti oponesli, da se v Bruslju družiš s Puigdemontom in katalonskimi nacionalisti. Obtožujejo te, da si se prodal katalonski buržoaziji. Kako odgovarjaš na tovrstne kritike?

Verjamem, da je čas za inteligentno iskanje zavezništev. V preteklosti so se komunisti v boju proti fašizmu strateško povezali s socialdemokrati in liberalnim meščanstvom. Mislim, da je zgodovinsko dejstvo, da v zadnjih štiridesetih letih nihče ni tako škodoval režimu ’78 kot ravno katalonska desnica. Španska levica je na žalost najprej španska in šele nato levica. Zato legitimira režim, zanika obstoj političnih zapornikov, kriminalizira socialne boje. Tudi pojav Podemosa je služil za pomiritev uličnih bojev. Resnična sprememba v Španiji pa žal ne more priti iz institucij. Za razliko od drugih evropskih držav Španija ni meščanska demokracija, je fašistična država. Resnično oblast imajo represivni organi: Guardia Civil, Audiencia Nacional, policija, sodstvo. Za razliko od Nemčije mi nismo opravili domače naloge: nismo opravili lustracije, nismo razčistili odgovornosti, nismo priznali žrtev fašizma. Isti sodnik, ki je leta 1975 nekoga obsodil na smrt, te je leta 1978 obsodil na 25 let zapora. Kdo ti lahko v takih okoliščinah zagotavlja pravno varnost? Nihče, ker v sodstvu še vedno vlada enaka miselnost kot pred padcem Francovega režima.

Ko so v tem kontekstu Puigdemont in njegovi izsilili referendum, se je izkazalo, da ideologi te pobude sicer izhajajo iz katalonske politične elite, toda referendum je organiziralo ljudstvo. Šlo je za neverjetno mobilizacijo od spodaj. To je bil resnično revolucionarni trenutek. Zato jim je treba danes stati ob strani.

Tvoj materni jezik je katalonščina in imaš katalonsko narodno identiteto, vendar Balearski otoki niso del Katalonije; zato tudi nisi mogel glasovati na referendumu. Kako gledaš na zahteve po neodvisnosti Katalonije?

Neodvisna Katalonija bi bila dobra priložnost, da se otresemo sodstva, ki smo ga podedovali od frankizma, in vzpostavimo pravičnejši sistem; da se znebimo vseh teh usranih političnih nastavljencev in odpremo vrata novi politiki, občutljivejši za socialne probleme. Samostojnost ni le stvar kulturne identitete: izhaja iz želje po dostojnem zdravstvu, šolstvu, po nekem novem začetku – da zgradimo vse to, česar nam Španija ne dovoli.

Pred kratkim je izbruhnila polemika zaradi tvojega nastopa v galicijskem domu v Bruslju. Je mogoče čutiti napetost med tukajšnjo katalonsko in špansko skupnostjo? Sprašujem, ker je Bruselj glede tega najbrž precej svojevrsten, saj je med zdomci veliko uradnikov in državnih predstavnikov.

Obstaja zelo močna napetost. Čutijo se nemočne, ker tu živimo kot svobodni evropski državljani in ne veljamo za teroriste in zločince kot v Španiji. Institucije španske države ne morejo prenesti, da predsednik Puigdemont lahko vstopi v evropski parlament. Ne prenesejo, da lahko jaz, kot svoboden evropski državljan, nastopim na koncertu v Galicijskem središču, ki od španske države dobiva ušivo subvencijo dvanajst tisoč evrov. Ne morejo trpeti, da tu živimo kot običajni državljani. Naša svoboda preveč očitno razgalja, da problem nismo mi, temveč Španija. Zato nas skušajo na vsakem koraku prepovedati, bojkotirati, oblatiti. Če me bodo še kdaj povabili, bom z veseljem nastopil med galicijskimi ali madridskimi zdomci: jaz sem v sporu z državo, ki me preganja, ne z ljudstvom.

Poslušal sem tvoj zadnji album, Poemes per no tornar (Pesmi, da se ne vrnem): zdel se mi je precej bolj introspektiven, celo melanholičen …

Bo kar držalo. Napisal sem ga v trenutku, ko sem čutil potrebo, da izrazim, kar čutim … Spesnil sem ga, ko sem čakal na evropski zaporni nalog in nisem smel iz hiše. Prav jutri bo izšel moj novi album, ustvaril sem ga v sodelovanju z belgijskimi glasbeniki …

Torej si našel svoje mesto na belgijski hiphop sceni?

Sem, vendar je tu zelo težko organizirati koncerte. Na koncertno sceno mi še ni uspelo prodreti. Ena prepreka je gotovo jezik. Ponudba je velika, rap je tu precej bolj razvit kot v Španiji. Poleg tega imam trenutno druge prioritete: veliko časa sem posvetil medijem, iskanju stanovanja, službi, učenju francoščine …

Zdiš se mi kot nekdo, ki je zelo vkoreninjen v svoji kulturi, jeziku, deželi. Kako prenašaš izgnanstvo?

Najbolj pogrešam pozdrav »bon dia«, ko stopim v trgovino. Vendar znam preživeti, gledati v prihodnost. Nekega dne se bom vrnil in se smejal vsej tej zgodbi. Na žalost so politični izgnanci vedno obstajali. Obstaja pa ogromna razlika med mano in kakšnim beguncem iz Sirije. Jaz vem, da moj dom stoji in da je moja družina na varnem. Z novimi tehnologijami – ki so okno, odprto v svet – lahko komuniciram z ljudmi, izražam svoje ideje in imam neposreden stik s svojimi sledilci, prijatelji in družino. Imel sem na izbiro zapor ali to – mislim, da sem se odločil pravilno.×


Članek je bil prvotno objavljen v Razpotja 36: Mesto spomladi 2019.

Na spletu lahko preberete le manjši del člankov, objavljenih v reviji. Za sproten dostop do vseh člankov v obstojni, oprijemljivi in pozorno oblikovani tiskani obliki se naročite.