Začnimo s smejalnim bojkotom, končajmo @fullyautomatedluxuryfeministcommunism


Shulamith Firestone: Dialektika spola – Zagovor feministične revolucije
Ljubljana, 2019
Prevod in spremna beseda: Katja Čičigoj
Založba *cf

Pia Brezavšček

Ali pa – začnimo raje s koncem: tako s koncem knjige, o kateri bomo govorili, kot z vsebino konca knjige, torej koncem (predfeministične) zgodovine, ki bo mogoča šele po feministični revoluciji. Vsaka prava pot dovršitve dialektike spola, vsaka prava feministična revolucija, kakor si jo je predstavljala avtorica obravnavanega besedila – leta 1970, ko je bilo delo izdano, komaj 25 letna ameriška slikarka, aktivistka in feministka judovskega porekla Shulamith Firestone – mora upoštevati naslednje predpostavke: narediti je treba konec ženskemu suženjstvu lastni biologiji, ekonomski odvisnosti žensk in otrok od moških, doseči je treba popolno integracijo žensk in otrok v širšo družbo, nujna je tudi seksualna svoboda. Cilj revolucije, če naj ne gre zgolj za reformistične lepotne popravke (pa najsi bodo ti socialistični ali liberalni), je namreč odprava vzrokov za neenakost v družbi. Kot je v maniri tedanjega radikalnega feminizma šestdesetih in sedemdesetih let v ZDA menila Firestone, pa je osnova neenakosti in izvor vseh ostalih neenakosti ravno spolna razlika. To velja celo za razlikovanje na podlagi rase – s čimer bi (in je) marsikateri sodobni intersekcionalni feministki resno stopila na žulj. Bila je namreč otrok svojega časa, kakor v spremni študiji zapiše prevajalka, filozofinja Katja Čičigoj, iskanje prvega vzroka vsakovrstnega zatiranja v spolni razliki je bila namreč splošna značilnost radikalnega feminizma sedemdesetih let v ZDA. Zato je spolno razlikovanje po njenem mnenju treba ne zgolj uravnati, da bosta spola enako obravnavana in bolj uravnoteženo zastopana na vseh področjih življenja, ampak spolno razliko kratko malo odpraviti. Firestone ne meni, tako kot kasnejše queer teorije, da je spol (gender) zgolj socialni konstrukt in ga je mogoče postaviti v oklepaj, vsaj ne, dokler je (četudi zgolj v možnosti) biološko breme, ki zgolj ženskemu spolu nalaga reproduktivno delo nosečnosti, rojevanja in dojenja, nesorazmerno. Narava je nekaj, kar mora civilizacija premagati, saj ne pomeni ničesar dobrega na sebi. Ker ima zatiranje izvor v biologiji, bi cilj kulture moral biti preseči krivične biološke determinante s pomočjo tehnologije.

Knjiga ni samo kritika obstoječih družbenih razmerij, ampak v zaključnem delu predlaga dejanske alternative. To dovršitev revolucionarnih zahtev v shematski obliki oriše v maniri utopične feministične literature, ki, kot pravi Firestone, niti v leposlovju še ne obstaja zares, saj našo domišljijo hromi narava družinske enote, ki nam v trenutni organizaciji življenja daje edini imaginarij čustvene topline, kar je naša dejanska in realna potreba. Čeprav baza ni idealna, pa je vsako njeno spodjedanje v smeri negotovih alternativ nevarno in tvegano. Tudi zato avtoričine alternative niso nekakšen militanten revolucionarni program, ki bi ga bilo v primeru feministične revolucije treba uresničiti do črke natančno. Spremembe morajo zrasti iz revolucionarnega delovanja samega, pravi, kljub temu pa je potrebno trenirati domišljijo in si zamišljati »nevarne utopije«. Njeni predlogi so tako »skice, katerih namen ni narekovati delovanje, ampak spodbuditi razmislek na novih področjih«. Morda je ravno ta opreznost in občutljivost do načina »udejanjanja zamisljivega v možnem« tisto, kar je tudi v njeni teoretski maniri zares feministično v najboljšem pomenu besede. To pa je ne ustavi pred radikalno drznostjo progresivne utopične misli, ki je zares »mindblowing« in odpira optimistične utrinke v brezperspektivnosti sedanjosti, ki so tako nujni za navdihovanje vsakršnega delovanja.

Ta post-družinska, seksualno svobodna, komunistično-anarhistična, brezrazredna, brezrasna in postkulturna (ker je kultura za Firestone dejavnost, ki izhaja iz razkola med realnostjo in umetnostjo, med tehnologijo in estetiko, oz. družba, kjer zamisljivo še ni udejanjeno) družba ne bo več živela v normirajočih in utesnjujočih združbah, kakršna je družina. Namesto tega Firestone predlaga soobstajanje različnih možnosti organizacije življenja. Lahko okrog samskih poklicev, ki zadovoljujejo tako posameznikove družbene kot čustvene potrebe, ali pa okrog sostanovalskih združb med posamezniki, ki so lahko neseksualne ali pa seksualne narave, vsekakor pa nezavezujoče in relativnega trajanja.

Firestone meni, da je želja vzgajati otroke v večinski meri privzgojena – instituciji starševstva se je »vsiljevalo interese jaza, ki niso imeli ustreznega odvoda«. Tako bo ta želja v postrevolucionarni družbi precej manjša, tudi zanjo pa se še da izumiti »manj uničujoče kulturne spodbude«, kot je družina. Zato avtorica predlaga posebna gospodinjstva s posebno omejeno pogodbo med skupino približno desetih odraslih oseb, s katero se posameznik zaveže, da v skupnosti ostane in prevzame delež obveznosti skrbi za otroke, ki v njej rastejo, vsaj določeno število let, dokler ti ne prerastejo kritičnega obdobja, v katerem potrebujejo stabilno strukturo. Naj ne bi bilo pomembno, ali so to biološki, umetno ustvarjeni ali posvojeni otroci. Odnosi bi se med odraslimi, pa tudi med odraslimi in otroci, razvijali po afiniteti, skrb za dojenčke in majhne otroke pa bi si v skupnosti delili tako, da nihče nikoli ne bi imel občutka, da je obtičal z njimi. Vsak, tudi otrok, bi lahko iz gospodinjstva ob posebnih pogojih tudi izstopil. Gospodinjska opravila bi postopoma odpravila kibernetizacija, delo bi bilo ločeno od mezde, vsak človek bi prejemal neko obliko UTD-ja.

Reorganizacija družbe v smeri razbitja družinskega nukleusa bi imela učinek jedrske eksplozije na celotno družbo – nujne bi bile spremembe v arhitekturi, ekonomiji, izobraževanju, delu itd. Seksualnost ne bi imela nobenih ovir, ob (postopni) odpravi družine ne bi bilo več potrebe po tabuju incesta, seksualnost ne bi bila fiksirana na genitalno, ampak bi bila bližje polimorfni seksualnosti, ki bi mehko prehajala iz drugih oblik izkazovanja nežnosti in naklonjenosti. Tudi otroci so za Firestone polno seksualna bitja in v osvobojeni družbi vidi kot dopustne ne le seksualne odnose med otroci, ampak – kontroverzno – tudi telesne odnose med otroci in odraslimi. Mnogo teh skic iz nevarne utopije Shulamith Firestone je, če bi jih želeli brez prehoda in spremembe vseh družbenih odnosov aplicirati na obstoječo družbo, spornih in nepredstavljivih. Zato Firestone poudarja, da »ni treba, da se na tem mestu ukvarjamo s podrobnostmi. Le predpogoje za svobodno seksualnost moramo ustvariti: ne glede na to, kakšne oblike bi ta prevzela, bi te gotovo pomenile izboljšanje tega, kar imamo sedaj.«

Credo Firestone je torej v radikalni revoluciji, ki naj zamenja temelje družbe, ki je sedaj zgrajena na spolni, celo biološki razliki. Ta revolucija pa naj ne bo patriarhalno avtoritarna, ampak postopna in vključujoča: tudi način izvedbe revolucije se mora držati prevrednotenih vrednot. Vanjo so vabljene vse zatirane, vsi zatirani. Zanimivo je, da Firestone kot zatiranega ne prepozna samo razreda žensk, temveč tudi razred otrok. Da se jih omenja v isti sapi, je krivo nič drugega kot njihova skupna zatiranost. Če bomo v feministični revoluciji pozabile na otroke, jim bomo naredile enako krivico, kot so jo ženskam revolucionarni poizkusi, ki so pozabili na ženske, pravi. Otroci so ekonomsko podrejeni in brezpravni. Otroštvo kot razmeroma novo represivno institucijo (tu se sklicuje na študijo Philipa Ariesa) je potrebno odpraviti, z njim pa vse oblike segregacije otrok, kamor spada tudi šola. Otroke najbolje vzgojimo, če jih pustimo pri miru, zatrdi Firestone. Kakor v spremni besedi piše Čičigoj, je Simone de Beauvoir, kateri Firestone posveča knjigo in nasploh ogromno dolguje njenemu delu, menila, da je to edini zares originalni prispevek ameriškega feminizma.

Kljub odločnemu boju za otroke in za njihov položaj enakopravnih avtonomnih oseb pa je Firestone nemara najbolj kontroverzna ravno zaradi prav tako odločnega boja proti mitu posebne vezi med materjo in otrokom, ki naj bi bila utemeljena v biologiji in okrepljena preko nosečnosti in poroda. Po njenem mnenju je nosečnost pohabljenje ženskega telesa v korist vrste, porod pa nepotrebno trpljenje, ki je za žensko lahko resna grožnja zdravju in življenju. Tehnologija bi lahko in bi v prihodnosti po njenem mnenju morala to breme ženskam odvzeti – le tako bi bili biološki razlogi, iz katerih izhaja tlačenje razreda žensk, zares odpravljeni. Dandanes je nekoč zgolj zamišljena ektogeneza z napredkom tehnologije bližje in bližje možnemu. Bolj kot tehnološke prepreke jo zavira »etika«, ki zagotovo še ni v svoji feministično revolucionarni fazi razvoja. Nemara bi Firestone res lahko očitali somatofobijo, a gotovo je, da narava ni nič samo po sebi dobrega in lepega. Zanjo je misel o plastičnih maternicah samo do konca izpeljana misel boja proti represivni naravi, zaradi katere denimo ob mrazu nosimo obleke in proti nezaželeni nosečnosti uporabljamo kontracepcijo. Ženske morajo zaseči sredstva reprodukcije, torej lastna telesa, in jih obraniti pred opresijo vladajočega razreda. V tem smislu si moramo ženske izboriti tudi besedo in roko pri razvoju sodobne tehnologije, kar vse bolj poudarjajo tudi ksenofeministke: »Če je narava nepravična, jo spremenimo!«

Branje te skoraj petdeset let stare knjige je kljub nekaterim preseženim izpeljavam, predvsem glede vprašanja rase, izjemno razburljivo in delo po pravici uvrščamo med klasična feministična dela. To upravičujejo že njen imaginativen naboj, še vedno aktualna izvajanja glede tehnologije in radikalna stališča, ki še danes pretresajo misel o samoumevnosti naših vrednostnih sistemovin njena . Nekaj revolucionarnega vetra in zanosa, ki prihaja iz nekega drugega časa, ko je prihodnost še obstajala, je v tem tik-pred-apokaliptičnem letargičnem vzdušju sedanjika poživljajoča perspektiva.

Ta »vsesvetovna«, precej megalomanska knjiga, ki kot da je zapisana v enem zamahu, v kateri se nonšalantno izmenjujeta teoretski (predvsem kritično-Freudovski ter Marx-Engelsovski) in aktivistični, skorajda ulični diskurz, ni zgolj kurioziteta, ki jo je potrebno imeti na polici. Z odličnim in komentiranim slovenskim prevodom, ki ga je sprožila in izvedla feministka mlajše generacije Katja Čičigoj, perfektno študiozno spremno besedo k delu in lansiranjem prevoda z mednarodno konferenco v okviru Mesta žensk, ki je odprla izjemno relevantna vprašanja sodobnega feminizma, je delo tudi v slovenskem prostoru izdolblo prostor novi feministični generaciji v precej zabetoniranih razmerjih uveljavljenih feministk. Hvala Shulie, tudi za to, da lahko zaključimo z začetkom. S smejalnim bojkotom smehljanja avtoritetam, ki ga narekuje pozicija mladih žensk, misli katerih se nikoli ne jemlje dovolj resno. Morda je ravno to tisti prvi drobcen korak do cilja (@fullyautomatedluxuryfeministcommunism?).×


Članek je bil prvotno objavljen v Razpotja 38: Smeti pozimi 2019.

Na spletu lahko preberete le manjši del člankov, objavljenih v reviji. Za sproten dostop do vseh člankov v obstojni, oprijemljivi in pozorno oblikovani tiskani obliki se naročite.