Zapiski iz Baltimorja


CNV000012Neja Tomšič

“We are at war
and now we know we always were”
Gale Burns

Ko me ljudje sprašujejo, kako je bilo v Baltimoru, kjer sem dva meseca živela v sklopu rezidenčnega programa za umetnike iz srednje in vzhodne Evrope, nikoli ne vem, kje začeti. Ob številnih poimenovanjih- od pozitivnejših Monumental City, City of Inventors ter Charm City, do izpeljank Harm City, BodyMore, Baltimore Murdaland in ameriška prestolnica heroina, se zdi, da se tudi njegovi prebivalci ne morejo odločiti, kaj je tisto, kar mesto zares zaznamuje. Ko se vozim z vlakom, ki pelje iz New Yorka preko Philadelphije do Baltimorja, resne mejnice med urbanim in neurbanim ni. Mesta, ki sledijo New Yorku, so preko svojih predmestij spojena v eno urbano naselbino, ki prehaja iz mesta sanj v zadnjo postajo, na severu bibiljskega pasu, “najbolj severnega južnega mesta”, Baltimora.

Po letu 1968 se je mesto, zgrajeno za milijon prebivalcev, v nekaj letih radikalno izpraznilo in danes v njem prebiva le še 650.000 prebivalcev, od katerega je približno šestdeset odstotkov afroameričanov, četrtina prebivalsta živi na robu revščine in je vsak deseti prebivalec odjemalec heroina. Belo in črno prebivalstvo sta strogo ločena z nevidnimi mejami. Vožnja na vzhod ali zahod, javnega prevoza praktično ni, pelje od turističnega središča v pristanišču preko belih meščanskih četrti do dolgih ulic in avenij poseljenih z napol porušenimi vrstnimi hišami. Blizu središča imajo vrstne hiše okna. Bolj ko se odmikamo, manj je luči in vse več hiš s sprva zazidanimi, nato z lesom zadelanimi odprtinami. Na skrajnih mejah mesta so namesto oken samo še luknje v zidu.

Medtem, ko je o Detroitu tu pa tam tudi od Američanov še vedno slišati, kako je kriza priložnost za spremembo in je Detroit eno najbolj neverjetnih mest na svetu, Baltimore ostaja manj oziroma nepomemben. Njegov gospodarski zaton je zdaj že tako daleč, da ni niti več zanimiv. Tu je seveda serija The Wire, ki življenja v mestu ni le dokumentarno popisala, temveč ga tudi zaznamovala. David Simon se je sicer v nedavni polemiki, v kateri je Mike Rowe pozval baltimorčane k pripovedovanju o pozitivnih iniciativah v mestu in njegovih lepih straneh v boju proti negativni podobi, ki ga serija ustvarja, branil, da se zgodba slučajno odvija tam, lahko pa bi se tudi kje drugje. A vsaj dokler se statistični podatki ne bodo spremenili, je serija Baltimore postavila na zemljevid kot enega najbolj težavnih ameriških mest.

Poleg serije ga vidno zaznamujeta univerza in bolniščnica Johns Hopkins, največja ponudnika zaposlitve, ki v mesto skoraj edina še vedno dovajata nove prebivalce. Njihove bleščeče stavbe so navidez arbitrarno postavljene vsepovsod. Velika steklena poslopja posegajo tudi v najbolj zanemarjene predele, ki bi jih drugod verjetno imenovali geto, tu pa jih preprosto imenujejo slabe četrti. V vzhodnem Baltimoru so v eni najrevnejših in najbolj drogiranih četrti med novimi stavbami univerze nad ulicami zgradili kar velike steklene mostove, ki omogočajo, da obiskovalcem sploh ni treba na ulico.

Stanujem v četrti Station North. Ob prihodu sem na mejl dobila zemljevid z modrimi in rdečimi črtami, ki ponazarjajo območje, po katerem se lahko čez dan varno gibljem tudi peš: nekaj ulic vzhodno, nekaj zahodno in štiri ulice severno. Ulice so večinoma skoraj prazne. Beli koridor v središču mesta je obdan z morjem oboroženega črnega, tako nas učijo grafični prikazi. Medtem ko so ulice v belem predelu severnega dela mesta večinoma popolnoma prazne, se če se zapelješ vzhodno ali zahodno skupaj z revščino veča tudi število ljudi na njih. Ulica bele populacije ne zanima in ji ne pripada.

Čeprav Station North velja za umetniško in relativno varno okrožje, se The Wire že tu izkaže kot resnično dokumentaren. Prizori, ki jih pogosto videvam za hišo, so natančno takšni kot v romanu The Corner po katerem je serija nastala. Na levi strani pred mojo hišo je običajno parkiran avtomobil z zatemnjenimi šipami. Pred njim ponavadi stoji v črno usnjeno jakno oblečen moški s črnimi očali in klobukom. Videvam ga tudi severneje, na ulici Saint Paul za 23. ulico, kjer cvetijo metadonske klinike. Na vogalu me dva fanta sumničavo opazujeta. Na naslednjem križišču se vame skoraj zaleti ženska, ki se pogovarja sama s sabo. Najprej me ogovori in vpraša za denar. Potem pozabi ali ugotovi, da ne zmore. Odtava na sredino križišča, kjer stoje zaspi, dokler je ne zbudijo avtomobili, ki trobijo. Njen glas še slišim za sabo, nato se vse izgubi v temno sivi tišini baltimorske sobote. Na naslednjih križiščih ji sledi vrsta upognjenih ljudi, ki stoje spijo. Pogosto v polzavesti tavajo po sredini cest ali negibni ležijo na tleh. Četrt ima tudi nekaj dobro poznanih prosjačev za denar in brezdomcev. En od njih je znan po tem, da je ves čas jezen in včasih koga ugrizne. Tu pa tam je na dvorišču pred hišo parkiran majhen tovornjak, v katerega nek moški iz strehe meče kose železja iz ene od zapuščenih stavb.

Iz desne iz ozke uličice prikoraka moški, ki sem ga že večkrat srečala ponoči po koncertih, ko nam je z različnimi papirji pripovedoval, da je vojni veteran z zdravniškim potrdilom, ki ne dobi dela in potrebuje denar za vlak. Že šest let vsakič ista pesem, so mi povedali. Nekaj mi zamomlja, a ker ga ne razumem, sem tiho in grem svojo pot. Na križišču se mi spet približa, ko čakava na zeleno luč. Reče: “Žal mi je, da sem ti pokvaril dan, ko sem te vprašal, kako gre.” Odvrnem: “Ne, samo nisem vas razumela. Nisem od tu. V redu gre, hvala. Kako ste vi?” “Boš zdaj razumela, ko te bom vprašal za denar? Poglej, našel sem ta kamen in rad bi, da ga imaš za nekaj dolarjev.” Pomoli mi kartonček na katerem je nalepljen plastičen moder diamant. “To je zdravilen kamen za srečo, prosim vzemi ga, obljubim, ni ukraden.” Iz denarnice vzamem pet dolarjev in mu jih dam. “Kamna pa nočem. Prosim, prodajte ga komu drugemu, in želim vam lep dan.” “Ne, ne,” postaja nestrpen, “ta kamen je zate, moraš ga imeti, drugače bo slaba karma, moraš ga vzeti, prosim te, prosim!” “Ne potrebujem kamna. Prodajte ga komu drugemu. Lep dan.”

Beli in črni svet v četrti Station North na severu loči Severna avenija. Na njej poleg drugih veličastnih relikvij stoji tudi zdaj zapuščeni Parkway Theatre iz zlatih časov Baltimora, ko je bila avenija središče zabave v mestu. Na stavbah so lesene zaplate in na stavbi, kjer je bila nekoč tržnica, velikanski napis: “Who is land Banking?” Ura, ki meri stopinje, se je ustavila. Nekaj ulic severneje in v drogeriji ne prodajajo več časopisa Baltimore Sun ali City Paper. Tam se bere African American, kar naše svetove dokončno loči. “Up there it’s like you fall off the Earth,” vedno rečejo beli lokalci.

V anarhistični kavarni polni študentov MICE (Maryland Institute for Contemporary Art), se pije samo fair trade kava. Skozi okno gledam ven na Severno Avenijo. “Si povedala mami, da si na Severni Aveniji? Je rekla, da prihaja pote?” se je enkrat pošalil profesor, ki je vodil ogled projekta Open Walls, v katerem so povabili grafitarje k olepševanju zidov večinoma zapuščenih stavb. Problem tega projekta, ki Severni Aveniji še vedno podaljšuje status nevarne ulice je, da k risanju niso povabili lokalnih umetnikov, temveč so jih uvozili iz celega sveta, kar je izzvalo ogorčenje ljudi, ki se gibljejo po njej. Proces stabilizacije avenije in četrti Station North tako kot ostali poskusi gentrifikacije v Baltimoru izključuje in radira obstoječo populacijo in četrt za nekaj let potiska v območje “trenja”. “Območje trenja” je vsako območje, kjer se črna populacija mesta stika z belo in pomeni, da je relativno stabilno v času dnevne svetlobe. Pomeni tudi, da so na tem območju v zadnjih letih vzniknili bari, kino dvorane in klubi, v katere zahajajo beli študentje, a da so njihove ulice še vedno namenjene predvsem trgovini z drogami, zapuščene hiše in prostori med njimi pa njihovi konzumaciji. Zato je na Severni Aveniji ob kateremkoli času dneva moč videti “zombije”- odvisnike od heroina, ljudi, ki stoje spijo sredi ulic, križišč, pred hišami, pogosto pa tudi ležijo na tleh. “Zombijev” je v Baltimoru toliko, da se ne moremo več slepiti, da so rezultat osebnih težav. So vojaki, ki bijejo vojno s sistemom na ameriških tleh. Če naredijo prestopek, jim je odvzeta volilna pravica. Zaradi plačljivega sistema zdravstva in njihovega velikanskega števila, so jim programi za rehabilitacijo težko dostopni. Kljub temu, da znižujejo kvaliteto življenja v nekaterih predelih mesta, njihovo število že od osemdestih naprej eksponentno raste. Omogočajo, da se cenam zemlje nižajo cene, nato pa omogočajo tudi, da se ta ista ozemlja ‘stabilizira’ z nujnimi investicijami in rušenji ter da se lahko spregleda ali preprosto prestavi prebivalstvo, ki tako ali tako ‘kvari’ mesto. Zloraba drog se zlahka označi kot individualen problem in njene posledice postanejo stvar osebnega propada. “Zombiji” poganjajo ekonomijo medicinskih korporacij, številne metadonske klinike in raziskave zdravil za zdravljenje odvisnosti, policijske oddelke in nenazadnje proizvajajo pretok čiste gotovine v ekonomijo mesta.

Na avtobusni postaji zunaj ljudje kričijo, spijo in medtem čakajo na avtobus. Na stavbah so lesene zaplate, in kot da bi bil en od Open Walls poslikav, tudi velikanski napis: “Who is land Banking?” Ura, ki meri stopinje, se je ustavila. Dekle, ki se usede k sosednji mizi položi nanjo moj modri ‘kamen’.

Prebiram časopis City Paper, baltimorski Žurnal, od prve do zadnje strani. Oglasi proti zadnjim stranem se glasijo: “Ali ste afroameričan, ki si želi razmerja? Ali se počutite zmedeni v svetu, v katerem se je ‘Sexual Healing’ spremenil v ‘Hočem tvojo Anakondo’? Pokazali vam bomo, kako osvojiti in obdržati žensko zaradi tega, kar ste!” ter “Podporna skupina za vse, ki si želijo uspeti v poli-amoriji, edini sodobni obliki razmerja v današnjem času!” Sledi več strani oglasov za najrazličnejša medicinska testiranja, ki jih izvaja univerza Johns Hopkins. “Ste stari med 15 in 25 let in redno uporabljate heroin? Za testiranje novih zdravil potrebujemo testne uporabnike. Anonimnost zagotovljena. Plačilo do 50 dolarjev na seanso. Prenehanje z uporabo ni potrebno.” “Ali redno kadite marihuano, ne pa tobaka? Se velikokrat počutite osamljeni? Za psihološke analize potrebujemo testne uporabnike. Prispevajte k znanstvenemu napredku.” Medtem se pred vrati kavarne zbirajo ljudje. Dve ženski vidim samo od zadaj. Obe se vedno bolj sklanjata v počasnem spanju. Najprej se nihajoče upogne glava, nato hrbet, ki počasi izginja pod polovico vrat, dokler ne z rokami zadane tal in se spet dvigne. Ter ponovi vajo. V kavarni sedimo, beli.

V soseski Pigtown enkrat letno spustijo hordo mladih prašičev po ulicah v spomin na čase, ko so po njej prašiči divjali po ulicah na zakol. Odstotek kriminala je tu enkrat večji od baltimorskega povprečja, prav tako odstotek revščine, vendar populacija že nekaj let vztrajno rase. Vrstne hiše, večinoma z zatemnjenimi šipami, časopisi v modrih plastičnih vrečkah ležijo neprebrani pred marmornimi stopnišči, še enim zaščitnim znakom nekoč bogatega mesta. Nekaj je v zraku, česar se ne da opredeliti. Razumem, zakaj se ljudje priseljujejo sem, grozeče je, a prijetno. Nad ulicami svetijo ‘borovničke’, kot lokalci ljubkovalno imenujejo modre luči, ki so jih policaji poveznili na kandelabre zgolj kot psihološko opozorilo, da je na njih poostren nadzor. Na levi strani je liquor store s poveznjenim znakom, z obvestilom, da je zaprt na vratih in napisom “no loitering”. Ta napis ima v Baltimoru skupaj s sopomenko za avtomobile “no cruising” poseben pomen. Posebej v četrtih s klubi je zadrževanje na ulicah, bodisi peš ali v avtomobilu, prepovedano. Označujejo kraje, kjer so bile ali so še trgovine drog na odprtem in kjer so pogosta ‘drive-by’ streljanja. Baltimore je namreč poleg prestolnice heroina tudi eno od mest z največjim številom umorov, približno en se zgodi vsak dan. Pred trgovino stoji nekaj fantov, ki so pravkar kupili pijačo in jo zdaj srkajo iz papirnatih vrečk. Na desni je ena izmed vrstnih hiš kavarna. V eni mali ozki sobi dve gospe cvreta slanino za sendviče in kuhata kavo. Na stenah so razobešene majhne slike z barvitimi porteti. Vsak od portretirancev ima ob sebi dve letnici. Na steni preberem, da so to portreti ljudi, ki so umrli od strelnega orožja. Na poti v ateljeje gremo mimo otroškega igrišča. Izobraževalne ustanove tu so podobne čudnim tovarnam. Opečnati monoliti brez oken. Pred šolo stoji moder obcestni napis ‘Drug Free School Zone’. Sprašujem se, kaj to sploh pomeni. Kakšne so šole, kjer to ne piše? Skupaj z borovničkami so table še en od posegov organov nadzora, ki v predelih, kjer so razmere kritične, zgolj povečujejo denarne kazni za posedovanje in preprodajo drog.

Dan pred mojim odhodom se z Victorjem voziva po mestu in iščeva odprto fotokopirnico. Preden sem prišla, mi je vodja oddelka v mejlu napisala, naj ničesar ne puščam v avtu. Ampak vsi avtomobili, tudi njegov, so najbolj nastlani avtomobili, v katerih sem kdaj sedela. Da bi imela prostor za noge, iz tal poberem kup papirja. Tu so kupi porabljenih kavnih skodelic, papirnate vrečke in plastične embalaže. Victorjev avto nima plastičnega ogrodja na vzvratnih ogledalih, ima pa razbito luč in manjkajočo polovico sprednjega odbijača. Druga polovica je prilepljena z lepilnim trakom. Victor odvrne: “Ne vrzi tega, to je zares pomembno.”

V fotokopirnici so trije ljudje. Ena od njih se kakšnih petnajst minut pogovarja z uslužbencem. Ta čas opazujem ostala dva, brezdomca, ki se grejeta na radiatorju v očitnem ljubezenskem prepiru. Ženska je slepa. Moški med pogovorom tu pa tam zadrema, čeprav ji očitno nekaj prigovarja. Oči se mu izmenično zapirajo in obračajo. Tu pa tam nagne steklenico, tu pa tam skoraj pade. Medtem najdem računalnik, a že po nekaj klikih ugotovim, da potrebujem za printanje članstvo ali kreditno kartico, ki je nimam. Zato z Victorjem brez fotokopij greva domov. V belem Baltimorju brez kreditne kartice težje shajaš. Potrebuješ jo v barih in restavracijah, s čimer se natakarji zavarujejo za plačilo, hkrati pa iz svojih prostorov izključujejo revne. Potrebuješ jo tudi v fotokopirnici. Victor med vožnjo obuja spomine na Sao Paolo. “Rad bi prišel v Ljubljano.” “Seveda, pridi. Všeč ti bo. Ampak mislim, da ne boš doživel te razlike v strahu.” “Kako to misliš?” me vpraša. “Ne vem, ti si vajen, tu se počutiš varno. Razlika je, če si kdaj doživel varnost, potem pa nenadoma ne-varnost. Zate bo v Ljubljani verjetno enako kot tu, ” naglas razmišljam. “Varno? Seveda se ne počutim varno v tem mestu. Nikoli se nisem počutil varno, še zdaj me je velikokrat strah.” Gledam ven, po praznih ulicah in se kot vedno znova čudim. Ko se pogovarjamo o varnosti in strahu, mi nikoli nihče ne ugovarja.

Na zaključnem sprejemu petnajstih umetnikov in kuratorjev iz srednje in vzhodne Evrope, ki smo se pravkar vrnili vsak iz svoje rezidence iz različnih koncev ZDA se v majhni galeriji v newyorški Chelsei oprimem Rusa, ki je raziskoval življenje potepuških psov in mačk v Detroitu. “SPERAMUS MELIORA, RESURGET CINERIBUS” veselo vzklika moto mesta Detroit. “Veš kaj je moto Baltimorja? “Fatti maschi, parole femmine,” se smejeva.

V garderobi me ogovori mož organizatorke te izmenjave: “Kje si bila pa ti?” “V Baltimoru.” “V Baltimoru? Včasih sem se vozil tja na delo. Vsak dan sem komaj čakal, da grem od tam.” “Res?” se iz mene usuje, kot da se nikoli nisem spraševala, kaj zaboga počnem tam. “Meni pa se je zdel čudovit. Veliko resničnejši od vsega, kar sem kdaj doživela tu.” Ni zadovoljen. “Kaj ti je bilo všeč? Hočeš reči, da imaš rada to mrtvilo, ki vlada na ulicah? Ljudi, ki razpadajo na heroinu? Streljanje? Ljudi, ki nimajo kaj izgubiti? Kaj je narobe s tabo?? V tem uživaš?? Potem si ga zaslužiš!”

Ravnodušnost in celo prezir, ki veje iz Američanov, ko jim pripovedujem o razmerah v Baltimoru, me živcira. Kot da ne bi šlo za njihovo mesto ali za produkt njihovih politik. Zdi se, da najraje nikoli ne bi slišali zanj ali ga preprosto izbrisali iz vseh svojih registrov. Premajhen je in premalo pomemben, da bi se kosal z veličastno distopičnostjo post-industrijskega Detroita. Tam preprosto ni ničesar, o čemer bi bilo vredno razmišljati. Univerzi Johns Hopkins in MICA odkupujeta zemljišča in rušita ulice zapuščenih vrstnih hiš, tako da se brisanje obstoječih struktur in prebivalstva že izvaja. Na mnogoplastno zgodovino vsake baltimorske ulice, v katero so v preteklih dvesto letih že tisočkrat zarezali preprosto kot v otroški igri Zemlja, kot da v njih nihče ne prebiva, se bodo v naslednjih letih izvedla rušenja in gradnje novih poslopij. Ulice so v lasti posameznikov, ki so jih kupili kar na meter in zdaj čakajo, da se jim dvigne cena, medtem ko cela okrožja posledično trohnijo.

Baltimore je ‘tretje mesto’, me je podučil newyorčan, ki se je pred kratkim preselil v Ljubljano in se tu odločil ostati. Čeprav mi je bilo že po nekaj stavkih pogovora z njim jasno, da ne odhajam v mesto, v katerem poskušajo še karkoli zakriti s turizmom, lučmi ali dekoracijo, šele zdaj razumem, kaj je mislil s tem. Če je Amerika kot sem jo doživljala do zdaj, država, v kateri je moč živeti in preživeti, se zdaj morda več ne zdi tako. Na vprašanje, kaj je tisto, kar me ob vprašanju ‘ali bi šla nazaj?’ pusti z mučno zmedo na ustnicah, po kateri vedno najprej rečem ne, potem pa ja, še vedno ne znam odgovoriti. Resničnost Amerike, o kateri beremo v novicah in rahlo zarotniških dokumentarcih o Ameriki kot post-utopiji, se v vsakodnevnem življenju ‘tretjega mesta’ kaže na toliko načinov, da (še vedno) ne vem, kje začeti. Vožnja po Baltimorju je nekakšna infografika po vseh njenih težavah. Zato je Baltimore – tretje mesto.

Težko bi nekomu opisala, kako je bilo v Baltimoru. Celo nekomu, ki je bil tam.

 

Fotografiji: Neja Tomšič

Esej je bil prvotno objavljen v 18. številki Razpotij (zima 2014).

we are beautiful