Izšla je sedma številka Razpotij s temo: Zdravje


Sedma številka revije Razpotja z naslovom Zdravje je hkrati prva številka v letu 2012. Nov letnik je pospremil večji format in nova oblika. Dodali smo tudi nekatere nove rubrike.

Uvodnik:

Kdo je sploh še zdrav?

Dogodek, ki bo najbolj zaznamoval letošnjo pomlad, je zagotovo začetek sojenja Andersu Behringu Breiviku, zloglasnemu norveškemu desničarskemu skrajnežu, ki je s podtaknjeno bombo v središču Osla in strelskim pohodom na otoku Utoya zakrivil 77 smrtnih žrtev.
Ta proces bo drugačen od ostalih velikih procesov zadnjih dvajsetih let. Proces ne bo zanimiv zaradi predstavljenih dokumentov in pričevanj (kot se je to zgodilo na primer na  procesu proti Miloševiću) ali pa, ker bi trepetali, če se bo Breiviku uspelo izmakniti roki pravice (kot je to uspelo O. J. Simpsonu). V procesu je, kot pri poročniku Columbu, že vnaprej znano, kje se je zgodil zločin, na kakšen način je bil storjen in kdo je odgovoren zanj. Torej, vsa materialna resnica (kot se temu pravno reče) je jasna in jo priznavata obe strani, tako tožilstvo kot obramba. Zanimiv del tega procesa je, da se znotraj njega pravzaprav bije borba dveh metanaracij: med konceptom odgovornega in racionalnega posameznika in konceptom determiniranega somatičnega subjekta.
Seveda v kriminalnih procesih ta borba ne bi bila nič novega, v kolikor se tu ne bi vloge povsem obrnile. Tožilstvo (torej država) dokazuje, da je Breivik nor, da je neprišteven in da so njegova dejanja posledica psihološke bolezni (paranoidne shizofrenije), medtem ko se on zagovarja, da so njegova dejanja akt svobodne volje in zanje sprejema odgovornost.
Interes tožilstva je večplasten in v obeh primerih zelo sporen. Najprej je seveda pragmatična strategija, saj bi Breivik lahko po obstoječi zakonodaji odgovarjal zgolj z maksimalno kaznijo enaindvajsetih let zapora, medtem ko bi kot blaznež lahko celo življenje preždel v psihiatrični bolnišnici.
Mnogo pomembnejši pa je drugi, nekoliko globlji interes, pa ne samo tožilstva, temveč tudi uradne politike in velikega dela družbe. Zdi se, da če nekdo poseduje svobodno voljo in uporablja razum, obstaja možnost, da je tisto, kar misli in stori, tudi razumno. Z drugimi besedami, edini način kako diskreditirati Breivika in njegova načela je, da se jih označi kot posledico blodenj psihično bolnega osebka. Zdi se, kot da bi najraje zamenjali 2500-letno tradicijo kritičnega mišljenja in argumentacije za nekaj poceni socialnega miru.
Kar pa se skriva spodaj je mnogo hujše. Če je Breivikova »filozofija« posledica njegove bolezni, kaj nam zagotavlja, da ni tudi naše mišljenje posledica bolezni? Ali niso potem vsakršno nezadovoljstvo, uporništvo, aktivizem in po drugi strani cinizem, svetobolje in brezup posledice neke psihične motnje? Edini odgovor na to pa ure pri psihoterapevtu in velika količina zdravil …
Vendar tu pozabljamo, da demokracija ni naravno stanje zdravih posameznikov, temveč  velikanski trud svobodnih posameznikov, da prek kritičnega mišljenja, argumentacije stališč in vzpostavljanja vključevalnega dialoga poskušajo dosegati skupno dobro.
Zato je v našem interesu, da Breivik dokaže, da ni nor, da je njegovo mišljenje sad njegovega racionalnega premisleka. Le tako mu bomo lahko dokazali, da je njegovo razmišljanje napačno ter ga obsodili.

Miha Kosovel

 

Dodaj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja