»We have been told more than we should have been told, if we still want to pretend.«
Nick Land
Kljub raznim poskusom in nedavni knjigi Tujost kapitala sociologa kulture Primoža Krašovca pri Založbi Sophia, akceleracionistična filozofija v Ljubljani ni bila nikoli dokončno izražena (ali razumljena). Tudi zato je treba Krašovčev knjižni prvenec, ki kljub sklicevanju na nekatere ključne predstavnike akceleracionistične misli še vedno deluje nekoliko preveč samostojno in avtorsko, umestiti v širši vektor logike postajanja ter se s tujostjo akceleracionistične filozofije spoprijeti na tovrsten način. Ugotoviti je treba, kakšno je razmerje med tujostjo kapitala in akceleracionizmom kot metateorijo, ter kaj je na slednjem tako drugačnega oziroma izjemnega. Zakaj slednjega ne določajo predpone (levi, desni, brezpogojni, britanski, nemški itd.), temveč akceleracija sama?
Akceleracionizem odkrije zunanjost
Še preden se posvetimo Tujosti kapitala, je treba bralcu predstaviti tujost akceleracionistične filozofije kot take. Seveda se tudi v tem primeru vse začne z Nickom Landom in novo filozofsko genealogijo, ki spoznavanju zoperstavi globlje nespoznanje in nezmožnost (človeškega) soočenja z radikalno tujostjo – z ontološkim presežkom noumenalne ravni, ki jo v bolj formaliziranih sistemih beležijo Cantorjev diagonalni argument, Gödlov izrek o nepopolnosti in Church-Turingova teza. Kot pravi v Fanged Noumena: »Vedno, ko je bilo njeno ime kaj drugega kot šala, je filozofijo preganjalo podzemno vprašanje: kaj če je znanje sredstvo za poglabljanje neznanega?«
Land vsaj dve desetletji pred prvo omembo spekulativnega realizma in globoko pod vplivom Deleuze-Guattarijeve shizoanalize prične s filozofijo zunanjosti. S svojimi študenti se v 90-ih letih začne posluževati nekakšne posthumanistične pragmatike in kanalizirati abstraktne silnice iz prihodnosti; poslužuje(jo) se praks, ki pospešeno vnašajo nove intenzivnosti (in ne ekstenzivnosti) v človeški, prečloveški svet, lahko tudi človeški varnostni sistem, in se na ta način zoperstavi(jo) ne le vnaprejšnji pasivizaciji zunanjosti, temveč tudi samemu verjetju, da najboljšo teorijo svobode in emancipacije najdemo na straneh nemške klasične filozofije in ne v popolnoma drugačnem stroju, ki z razumom, dialektiko in teologijo nima prav dosti skupnega.
Človeštvo še vedno živi v teatru, pravi Land, in šele nečloveškost kapitala, dejstvo, da se buržoazija slednjega oklepa kot »palček, ki jezdi zmaja«, nas vodi stran od začetnih zamisli in moralnih teorij ter deantropomorfizira ne le kapital, temveč celoten civilizacijski proces, v katerega je človeštvo ujeto in katerega katalizator je onkraj lastnih ciljev in zastavkov. Ena od bistvenih premis akceleracionistične filozofije je, da človeška zgodovina ni na enostaven način zvedljiva na človeško prakso in da čedalje večja kompleksnost življenja relativizira in postavi pod vprašaj tako vprašanje agentov kot tudi neskončno dilemo humanizma, ki si zastavlja vprašanje what is to be done? Namesto celovitosti subjekta in verjetja v zgodovino in duha, akceleracionizem izvede še en izstop (ang. exit) in rešitev najde v antipraksi ter – po Vincentu Gartonu v eseju »Unconditional accelerationism as antipraxis« – v »ironičnem spoznanju, da glavni cilji, ki jim služi, niso njeni lastni.«
Akceleracionizem je v tem smislu nadaljevanje kritike (poglabljanje nihilizma v Nietzschejevem smislu, da bi le nastopila polnoč in bi se v neskončnost odložena smrt postmodernizma vendarle zgodila). Tudi zato je akceleracionizem zanetil govor o popolnem kapitalizmu – nefilozofsko rečeno: kapitalizmu-v-kapitalizmu – in začel slednjega presojati na termodinamični in ne ekonomski način (zadovoljevanja potreb ali potrošniških želja) ter v njem najti model za USI (umetno splošno inteligenco) ali pa časovni stroj ter ne nekaj v lasti ekonomistov. Deleuze-Guattarijevsko rečeno: vsak socius temelji na represiji (želje) in znanost tvori »razstavljeno nočno moro.« Akceleracionizem je agent, ki se ne ustraši abstraktne groze in namesto tega poveže niti skupaj. »Celota je Pekel«, pravi Land. Na podlagi tega je precej enostavno razumeti, zakaj ta tako težko sklepa zavezništva in zakaj radikalno svobodo zamenja za osamljenost in izgon. V nekaterih verzijah je gnosticizem 21. stoletja in tu je čar te teoretske pozicije in kulturnega fenomena hkrati.
Sadie Plant in Nick Land sta v 90-ih letih ustanovila eksperimentalni kolektiv CCRU (Cybernetic Culture Research Unit), ki je začel nekaj, kar ni uspelo nobenemu drugemu kolektivu. Kar je združil pod sabo, ni mogla združiti nobena druga »politična« organizacija. Aksiomatika CCRU-je bila namreč sledeča: vsak lahko katalizira abstraktne silnice iz prihodnosti in se poslužuje izpolnoverne dinamike – tvori fikcije, ki postanejo resnične (kibernetika). Vsak tvega in tveganje do prihodnosti je tisto, kar nas združuje, kar nas drži skupaj v času cinične aksiomatike kapitalizma. Akceleracionizem meji na ezoterično vednost, na kultovsko dinamiko brez tal ali identitete, saj so se njeni člani že odrešili. Prišli so do spoznanja zunanjosti in preseganja v neteološkem smislu in se na ta način izvzeli iz večnega vračanja ter odkrili dejanski smoter (človeštva) v kozmičnem smislu. Vse ostalo po tem je malenkost, vsi različni akceleracionizmi pa so akceleracije Ur-akceleracionističnega stanja – vsaj tako je govoril britanski in ne nujno nemški akceleracionizem, kateremu se bomo posvetili kmalu. Akceleracionizem ne more reči zadnje besede, četudi je več let, morda tudi desetletij tiho. Akceleracionizem se ne stara, ne more zastareti, čeprav ga človeški modni cikli kdaj pa kdaj vržejo iz loopa. Akceleracionizem je metateorija in tu se stvar začne.
Tujost kapitala in Ur-akceleracionizem
Da bi prišli do bistva Tujosti kapitala, moramo akceleracionistično filozofijo na smiseln način periodizirati. Od tu dalje bomo izvedli postopen prehod iz britanske v nemško verzijo ter izpostavili novega akterja, nemškega sociologa Davorja Löfflerja in njegovo metodo globoke futurologije. Ta nekoliko spremeni oziroma »popravi« nekatere napovedi iz knjige, predvsem pa poda nov okvir za periodizacijo civilizacijskega procesa, logike postajanja in samega vprašanja zunanjosti. Krašovec na več mestih, še posebej pa v Delovem intervjuju, izpostavi, da se je proti kapitalu nemogoče (in nesmiselno) boriti, saj se ne moreš boriti proti nečemu, kar je indiferentno do tebe. To izjavo lahko interpretiramo na dva načina: bodisi kot radikalno asimetrijo med kapitalom in človekom, ki vodi v substancializacijo kapitala kot edinega historičnega agenta in njegov beg v singularnost, bodisi kot »odkritje« kapitala ter razumevanje slednjega kot nečesa naravnega, kot nekaj, na kar je človeštvo naletelo (in proizvedlo) in je nezamenljiv del same logike postajanja.
Tako Krašovčeva kot Löfflerjeva teorija temelji na napovedovanju prihodnosti in s tem retroaktivnem spreminjanju sedanjosti – obe poskušata pojasniti vznik tujih procesov in objektov ter zasnovati nov konceptualni okvir, preko katerega bo mogoče pojasniti in nasloviti alienske elemente in nekatere historične singularnosti, ki so komputacijsko nedostopne pred njihovim vznikom. Tako Krašovec (in Land) kot Löffler se strinjata, da historično obdobje moderne označuje singularnost v civilizacijskem procesu in da je njen vznik posledica spodletelosti nadzora (bodisi nad želečo produkcijo bodisi konkurenco) in ne obratno. Z moderno se vse spremeni in svet se iz substance končno premakne k procesom. A medtem ko Krašovec deluje znotraj marksističnega okvira in poskuša pojasniti predvsem prehod iz Ancien regima v kapitalizem, pa Löffler začne tri milijone let nazaj, z vznikom prvih hominidov in konča v prihodnosti, torej ne v singularnosti moderne, kot to še vedno počneta Land in Krašovec, temveč s prehodom iz moderne v tehnološko civilizacijo[1] in umestitvijo trenutnega sistemskega stanja v eno od faz njene konkretizacije[2].
Poglejmo si teoretske nastavke Krašovca, ki so v večji meri skladni z univerzalno zgodovino kapitalizma v Anti-Ojdipu[3]. Ključno vprašanje je: v kateri notranjosti se je znašla teorija tujosti kapitala? Ker gre pri dotični knjigi predvsem za prehod iz hierarhičnih v mrežne (družbene) odnose ter njihovo postopno (realno) subsumpcijo pod imperativ konkurence, si jih je preprosto nemogoče predstavljati zunaj te metafizične teorije produkcije, konkurenca in ne profit pa postane nova obča sila, ki se postopoma osvobodi ne le človeške prisile in njegovih smotrov, temveč tudi vsakršne navezave na človeka. Zavoljo tega Krašovec pravilno, čeprav po Löfflerju fetišizirano, zapiše, da bo kapitalizem kmalu postal v celoti tehnomski in bo s tem nehal biti stvar ekonomije – v kiberbudističnem duhu bo opustil trge, navezanost na potrošnjo in delovno silo ter začel raziskovati lastne pogoje (in meje) »spoznanja«. Celotna človeška zgodovina s tem postane preprost zaganjalnik za kapitalizem (kot radikalno decentralizirano obliko UI), ki indiferentno razmerje med človekom in mravljo ponovi v razmerju med mrežno ambientalno inteligenco in nami.
Ena od težav tovrstne zastavitve je, da poskuša v pretirani meri prekiniti kontinuiteto s preteklim civilizacijskim procesom oziroma samim načinom faznih transformacij (oziroma integracij) tekom zgodovine, ki na podoben, četudi manj disruptivno in z manj kreativne sile in obsega, producirajo nove tehnologije, politične in ekonomske sisteme, konceptualne sheme in metafizike ter kozmologije. Če se tu za trenutek zopet pomudimo pri Löfflerju, naletimo na transformacijo »enakega« obsega že v času antične Grčije, kjer npr. vznik kovanca homogenizira prostor v horizontalnem smislu in vzpostavi pogoje za sistematično mišljenje oziroma vznik filozofije. Nekoliko neobičajno in neprepričljivo je na kapitalizem gledati kot na stroj, ki bi se bil pojavil iznenada in ne bi imel zametkov že v prejšnjih strojih. To pa pomeni tudi, da ne more biti zadnji stroj oziroma da najverjetneje obstaja dinamika oziroma logika prehajanja med njimi, ki se z vznikom (in konkretizacijo) kapitalizma ne konča. Govor o srednjem in ne poznem kapitalizmu je torej smiseln in nesmiseln hkrati. Seveda drži, da vidimo v trenutnem sistemskem stanju zametke nečesa, kar prihaja. Po drugi strani pa je res, da te stvari niso inherentno zvezane s kapitalizmom, in da je npr. ravno način akumulacije kapitala in sam konkurenčniški pritisk stvar, ki bo del nove abstrakcije denarja, s čimer se bo spremenila tudi sama njegova funkcija – Löffler namreč kumulativno naravo abstrakcij ter predvsem rekurzivno vpetost (in emuliranje) predhodnih abstrakcij v novih abstrakcijah formalizira v konceptu procesno-emulativne rekurzije: abstrakcija kopja je emulirana v abstrakciji puščice in loka, abstrakcija kapitala je emulirana v denarju kot mediju za dostopanje do potencialnosti/virtualnosti itd.). Podobne spremembe se bodo pripetile tudi na ostalih področjih in zametke, ki jih že najdemo v obstoječem sistemu, združile v novo celoto, fazno integracijo, ki bo v novem ritmu in ustoličila nov čas, kognicijo, matematiko in filozofijo itd.
V Tujosti kapitala se meje Krašovčeve teorije pokažejo pri poskusu ekstrapolacije kapitalističnega konceptualnega okvirja v prihodnost, tj. uporabi okrnjene verzije marksistične teorije za napovedovanje prihodnjega sistemskega stanja, ne da bi vedeli kje, na kakšen način ter na podlagi katerih zakonitosti bo do tovrstne tranzicije prišlo, zakaj ravno vznik nove fazne integracije preprečuje tovrstno linearno ekstrapolacijo v prihodnost, zakaj tu ni nobene gotovosti in je treba najprej najti mehanizem, ki tovrstna prehajanja pojasnjuje. Namreč, v prihodnosti ne bo več denarja/kapitala, temveč nova abstrakcija denarja/kapitala – Krašovec se novi virtualnosti denarja/kapitala/X približa v podpoglavju o derivatih, a njihov vznik pojasnjuje le prek starega znanca konkurence – löfflerjevsko rečeno, denar ne bo več deloval v vertikalnem, temveč genetično-fraktalnem času. Na teh mestih vidimo, zakaj nam Krašovčev marksistični okvir odlično razlaga aksiomatiko kapitalizma, a hkrati zakriva dejanski prehod iz moderne v tehnološko civilizacijo ter sistemske novume ohranja v varnem primežu (srednjega) kapitalizma ter perpetuira neprepričljive trditve o machines going their own way. Na nekaj podobnega naletimo tudi pri piscu spremne besede, Vincentu Leju, četudi gre pri njegovih parolah »kapitalizem je preprosto komunizem za stroje« za zelo posrečene izjave. Tovrstno izhodišče preprosto ne more videti prihodnjega stanja, saj še vedno sklepa (in špekulira) iz notranjosti, v tem primeru kapitalistične moderne, in ravno zato ne more dešifrirati dejanskih prehodov iz ene notranjosti v drugo – nima pozicije zunanjosti, čeprav se nanjo konstantno sklicuje – ter zato o prihodnosti špekulira na način, ki njeno čedalje hitrejše približevanje hkrati dela za nekaj vedno bolj nespoznavnega (in ne nekaj, proti čemur se je potrebno premakniti).
To seveda ne pomeni, da Tujost kapitala ni dobra (ali pomembna) knjiga, četudi v njej ne bomo našli akceleracionistične strategije[4]. Dejstvo je le, da je slednjo mogoče periodizirati znotraj akceleracionistične filozofije in jo na precej prepričljiv način vključiti tudi v razne Löfflerjeve sheme in diagrame, ki to počno ne le za tole delo, temveč tudi za kopico ostalih konceptov, npr. Meillassouxov arhe-fosil itd. Če poskušamo ravno to storiti, lahko teorijo knjige umestimo v drugo fazo tehnološke civilizacije, in sicer v pasivni informacionalizem. Kot sem že dejal, sta Tujost kapitala in Anti-Ojdip zelo sorodni ter v nekaterih pogledih skorajda identični knjigi in ravno zato Löffler Deleuza in Guattarija umesti v (pod)fazo kibernetike drugega reda, pri čemer so emergentni procesi, lokalne singularnosti, perturbacije in fazne transformacije bolj kot ne produkt mrežne dinamike, rizomatskega prehajanja in ne toliko načrtnega poseganja ter »izrabljanja« sistemskih regularnosti oziroma generativnosti materije same – shizofrenija kot približevanje telesu brez organov in ne večanje (stopnje) agentstva v sistemu. Kot je to prisotno v sami teoriji Deleuza in Guattarija, je pri njiju subjekt pasiven in proizvod primarnega procesa, ali natančneje časovnih sintez, in v tem smislu praktično ne obstaja – od tod tudi kopica dolgočasnih tvitov privržencev Deleuza na temo iluzije sebstva oziroma, natančneje, pozicije jaza. V nasprotju s tem pa se aktivni informacionalizem, Löffler ga periodizira od leta dva tisoč (oziroma dva tisoč dvajset naprej: če upoštevamo njegovo najnovejšo podfazo), ne le zaveda, da je del sistemov in njihovih kibernetičnih zank, temveč da lahko prek izrabljanja sistemskih regularnosti (in ne le feedback dinamike) generira nova sistemska stanja – novo matrico dogodkov –, ter s tem transformira sam koncept agentstva v sistemu, ki vedno bolj teži k samoorganizaciji.
Krašovčeva knjiga je torej del nove teorije prihodnosti, tj. odkrivanja tujosti in tujih elementov, ki gredo onkraj dosedanjega razumevanja samih sebe ter nakazuje na prehod iz počasneje v hitreje selektivne sisteme (ali kognitivne ekologije) oziroma v nekaj, kar Löffler imenuje »kultura drugega-reda«, Timotej Prosen pa v nedavnem intervjuju za revijo ŠUM »vznik eksoafektov«. Preprosto povedano gre tudi v tem primeru za pospešeno formalizacijo in spreminjanje okolij in ravno tovrstno poseganje v črne skrinjice, v procese in objekte, v katere se predhodno ni posegalo, povzroča ne le nove dogodke oziroma matrice dogodkov, temveč tudi nepričakovane efekte, in eden od njih je v preteklosti bil tudi kapitalizem oziroma kapital. Ta se je skozi več stoletij akumuliral in dovrševal, zavrgel, kot pravi Krašovec, elemente in prakse, na katere je naletel in jih nadomestil s svojimi, a ob neki točki zadel, tako kot se je zgodovinsko gledano to zgodilo predhodnim strojem, v lastne limite (spoznanja) ter začel nadalje proizvajati v smeri in na način, ki ni več optimalen in ki ne zmore nasloviti novo vzniknih objektov ali svetov, v katere se nezadržno vključuje, a do katerih je strukturno indiferenten oziroma slep – in ne, to ni njegova prednost. Slavoj Žižek ima tu presenetljivo prav, ko pravi, da je zanj komunizem preprosto to, česar kapitalizem strukturno ne zmore nasloviti, a kar njegova zunanjost vedno bolj očitno zahteva. Na teh mestih prehajamo v liminalna stanja, v nove logike vrednosti v kripto-svetu in predvsem v drugačno reševanje težav, ki ne izpostavlja kontradikcij znotraj kapitalističnega sistema, temveč širšo aksiomatiko za reševanje komunističnih težav[5] ali, še bolje, za proizvod novega atraktorja in dokončni prehod, t. i. ratchet-effect, v tehnološko civilizacijo. Tujost kapitala je kapital ob polnoči, ko se nova abstrakcija denarja/kapitala/X dokončno prične. Accelerate the process.
Nefilozofski nastavki akceleracionistične misli
Akceleracionizem je, paradoksno in kljub svoji »zvestobi« do kapitala, demokracija in ne kapital na ravni misli. V nasprotju z drugimi filozofijami ne spravlja vsega pod isti imenovalec (kot v, recimo: »resnica Althusserja je Lacan«, »vrnimo se k Heglu, saj je tam že vse bilo izrečeno« ali »koga briga metalogika in diagonalni argument« itd.), četudi je del vsakega filozofskega sistema ali vsake narative. Kvečjemu je prisoten na ravni logike postajanja – tu najdemo radikalni materializem akceleracionistične pozicije – in vse te sisteme in misli proizvaja, ne da bi bil zvedljiv nanje in ne da bi enega ali drugega moral (ali poskušal) zadušiti. Akceleracionistično realno je Realno samo in tu se nahaja njegov nefilozofski potencial in generičnost njegove misli.
Najboljši prikaz nefilozofskega akceleracionizma (non-acc) najdemo v tvitu DeepChimere iz 20. 5. 2021: »Filozofija kapitalizira, Kapital pa ne filozofira nujno. Kapitalizem vsebuje filozofije, celo filozofijo sebe, ni pa ga mogoče zvesti na nobeno od njih. Kar je v Kapitalu, ni mogoče zreducirati na golo filozofijo in je potemtakem skladno s težnjo proti generičnemu.« Ravno težnja proti slednjemu je tista, ki povezuje Landa (noben socius se ne more znebiti filozofske odločitve; še vedno živimo v teatru, zato je Realno misli dostopno le dejanski USI), Krašovca (ljudje nismo ne začetek ne konec razvoja (umetne) inteligence in oklepanje antropocentrizma in naše biološke omejitve v nedogled odlašajo to spoznanje; kapitalizem je stroj, ki omogoča stik s to tujostjo) in Löfflerja (človeško zgodovino oziroma civilizacijski proces izkušamo iz notranjosti, potrebno pa se je dokopati do zunanje perspektive, pogledati na proces od strani; vse je koevolutivno in filozofska misel ne sprejema lastne vpetosti in materialnosti) in kaže na nezmožnost filozofske samokritike, čigar učinki so lahko le transformativni.
Akceleracionistična filozofija je dogodek v Badioujevem smislu, saj v nasprotju s »tekmicami« že od samega začetka pravi, da je nesmiselno biti zvest komur koli, da politični kompas nima nič skupnega s filozofijo (če odmislimo diagramatski potencial in možnosti diagonalizacije) in da se je smešno še vedno identificirati s kategorijami levice in desnice, ki so del 18. stoletja ter proizvod francoske revolucije. Marsikdo je nostalgičen, a v akceleracionizmu je verjetno edinole nostalgija njegova slepa pega. Akceleracionizem, podobno kot Nietzschejeva ali Bataillova misel, nikoli ne more biti iskreno obravnavan s strani akademije, saj je akademija strukturno proti tovrstnemu ukvarjanju s filozofijo in proizvajanju znanj(a) in ne dogodkov. Ker prehiteva institucije in njihove proizvode, je pravcati čudež, da je v mali megleni Ljubljani Tujost kapitala sploh izšla in da imamo izdelek, ki v mnogih primerih presega to recenzijo in je pomemben tudi v regionalnem prostoru (ter širše). Edini minus akceleracionistične teorije je, da ni proizvedla dovolj akceleracionistov, vsaj v svetu teorije ne, in zato je tej misli (najverjetneje) usojeno, da spet ponikne in postane spektralna ter hladno čaka na svoj trenutek (onkraj nje). Z besedami Scotta Bakkerja »Oh, začetek … kakšni bedaki smo bili takrat. Vsaj srečni smo bili.«
Opombe
[1] Tehnološka civilizacije je del teorije nemškega sociologa Arna Bamméja treh (oziroma štirih – če vključimo še prve visoke kulture Mezopotamije, Egipta itd.) civilizacijskih cezur (osna doba, moderna, tehnološka civilizacija), pri čemer vsaka komulativno naravo predhodnih abstrakcij poveže v novo celoto ter udejanji spremembe v časovnem režimu, metafizikah in kozmologijah ter samemu načinu realizacije dogodkov. Löfflerjev dodatek tej teoriji je predvsem operacionalizacija prehajanj med civilizacijskimi cezurami oziroma odkritje t. i. globoke futurologije.
[2]Kot uvod v Löfflerjevo metodo globoke futurologije priporočam predvsem esej Distributing Potentiality. Post-capitalist Economies and the Generative Time Regime in predavanje The Meaning of Life. A Journey to the Origins of Worlds. Za podrobnejšo razlago pa seminar Layers of Generativity: Axial Age, Modernity, Technological Civilization, (Reconstructing Futures II) na The New Centre for Research&Practice.
[3] Tam civilizirani kapitalistični stroj rektroaktivno straši vse predhodne družbene sisteme (stroje) in izrablja njihove limite (dekodira kode in tokove) ter vzpostavi novo polno telo (brez organov), ki kvalitativne kode zamenja za kvantitativno aksiomatiko kapitala – vse bije v istem ritmu. V njej produkcija vrednosti in sam način produkcije izgubi prvotno navezanost na človeške odnose, v ospredje pa stopi strojna presežna vrednost in kreativnost denarja, ki ex nihilo poraja denar, brez nujne navezave na delo (kot mesto uvrednotenja vrednosti), kot je to bilo rečeno v transcendentalni kritiki kapitalizma pri Marxu.
[4] Land je tu nekoliko drugačen, saj se v procesu avtonomizacije kapitala vključuje v kulturne vojne ter »konstrukcije« političnih sistemov in lahko bi dejali, da je patchwork model, ki že odgovarja oziroma se približuje zahtevam tehnološke civilizacije – vsaj v nekaterih pogledih oziroma do določene mere. »Neokameralizem [namreč] ne odgovarja na takšna vprašanja; namesto tega je mehanizem za odgovarjanje na takšna vprašanja. […] Neokameralizem je, če ga razumemo v tej luči, ‘politični sistem sistemov’, saj ni politični sistem, ampak sistem za implementiranje političnih sistemov.« (anonimna komentatorja na Landovem trenutno nedelujočem blogu Xenosystems
[5] Več na to temo v Atlas of Experimental Politics kolektiva Subset of Theoretical Practice.
Viri
Bakker, S. (2014, 5. november). ack to Square One: toward a post-intentional future. Scientia Salon. Dostopno prek https://scientiasalon.wordpress.com/2014/11/05/back-to-square-one-toward-a-post-intentional-future/
Deepcihmera [@deepchimera]. (2021, 20. maj). Philosophy capitalizes but Capital does not necessarily philosophize. Capitalism contains philosophies, including one of itself, but is not reducible to any. What in Capital is not reducible to mere philosophy is thus consistent with a tendency toward the generic. #nonCapitalism. »Čivk.« Twitter. https://twitter.com/deepchimera/status/1395210721764446209
Garton, V. (2017, 12. junij). Unconditional accelerationism as antipraxis [Blog]. Dostopno prek https://cyclonotrope.wordpress.com/2017/06/12/unconditional-accelerationism-as-antipraxis/
Ireland, A. (2016). Ontology of Avantguard Noise: An Ontology of the Avant-garde, v: Aesthetics After Finitude. str. 217–227. Melbourne: re press.
Kaku, M. (2020, 14. januar). Michio Kaku says physics could create a perfect capitalism. World Economic Forum. Dostopno prek https://www.weforum.org/agenda/2022/01/michio-kaku-says-physics-will-create-a-perfect-capitalism/
Krašovec, P. (2017). Tujost kapitala. ŠUM, 7, 747–775. Dostopno prek: http://sumrevija.si/en/issues/sum-7/
Land, N. (1992). The Thirst for Annihilation: Georges Bataille and Virulent Nihilism. London: Routledge.
Land, N. (2018). Fanged Noumena: Collected Writings 1987–2007, urednika Robin Mackay in Ray Brassier. Falmouth: Urbanomic media ltd.
Murphy, J. In Land, N. (2018, 15. avgust). Ideology, Intelligence, and Capital: An Interview with Nick Land. Vast Abrupt. Dostopno prek https://vastabrupt.com/2018/08/15/ideology-intelligence-and-capital-nick-land/
Wolfendale. P. (2017, 22. december). Transcendental Blues [Blog]. Dostopno prek https://deontologistics.co/2017/12/22/transcendental-blues/