Joško Štrukelj – karizmatični župan z vizijo


Joško Štrukelj (1928-2009), Foto: Foto atelje Pavšič Zavadlav

Petra Kolenc, Blaž Kosovel

Župan Nove Gorice z jasnim planom, ki je v občinsko upravo pripeljal nove kadre in začel mesto povezovati s sosednjo Gorico, član revolucionarne vlade Staneta Kavčiča, pobudnik izgradnje avtoceste Šentilj–Gorica, drugi mož jugoslovanske narodne banke, direktor Metalke, sodelavec Ljubljanske banke, pobudnik ustanovitve Foruma za Goriško, sicer tudi brat Milojke Štrukelj, iz njihovega družinskega podjetja pa so ustanovili Gostol. Vse to in še več je bil Joško Štrukelj (31. 12. 1928– 21. 2. 2009), ki je danes skoraj popolnoma padel v pozabo. Desetletnica njegove smrti je zato zagotovo primerna priložnost, da obudimo spomin na zagotovo najbolj vizionarskega župana, ki je postavil smernice razvoja mesta za vsa prihodnja desetletja. Le zakaj mu Novogoričani tega nočejo priznati?

Oče Josip in tovarna Gostol

Joško Štrukelj se je rodil leta 1928 v ugledni solkanski družini industrialcev. Pred drugo svetovno vojno je imela družina v Gorici mehanično podjetje, ki je zaposlovalo nekaj manj kot sto delavcev. Njegov oče Josip je bil zaveden Slovenec, v dvajsetih letih je bil dejaven v društvenem[1]  življenju Solkana, še posebej čitalnice, bil je tudi član organizacije TIGR. Leta 1941 se je pridružil NOB-ju, dve leti kasneje je delal kot aktivist OF za Goriško, leta 1944 pa je postal predsednik okrožnega odbora OF za Goriško. Bil je vodja podružnice denarnega zavoda za Slovensko Primorje s sedežem v Šempasu. Januarja 1945 ga je prijela nemška vojska in ga zaprla v goriške zapore, kjer je ostal do konca vojne. Po koncu vojne je postal predsednik novoustanovljenega goriškega okrožja (slovensko primorje je bilo takrat razdeljeno na tržaško in goriško okrožje), delovanje pa je zavrla zavezniška vojaška uprava, saj naj bi postalo delovanje oblasti, ki jo je vzpostavila NOB, pol-ilegalno. Josip je bil v času izgradnje novega mesta član odbora za izgradnjo Nove Gorice, pri čemer je zagovarjal Solkan kot osnovo za novo mesto. Štukelj je tudi aktivno posegel v diplomatski boj za nove meje Jugoslavije. Leta 1946 je skupaj z Julijem Beltramom in Milom Vižintinom v Goriški mednarodni komisiji predstavil zahteve goriških Slovencev, poleti 1946 pa je kot član delegacije primorskih Slovencev potoval na pogajanja za novo razmejitev v Pariz. Ker je bilo politično življenje v coni A Julijske krajine onemogočeno, je delo nadaljeval v Ajdovščini, kjer je vodil tudi avtopodjetje. Še pred priključitvijo je predstavnikom jugoslovanske vlade izjavil, da bo svoje mehanično podjetje preselil iz Gorice in ga dal na voljo jugoslovanski državi. To namero je tudi uresničil. Tovarna je bila po mnogih spremembah imena leta 1958 poimenovana »Goriške strojne tovarne in livarne Nova Gorica« oziroma krajše Gostol. Sam jo je s presledki vodil do upokojitve. Ves čas je bil politično aktiven, še posebej pa se je osredotočal na gospodarsko problematiko. Umrl je leta 1977. Leta 1982 so mu na dvorišču tovarne Gostol odkrili doprsni kip.

Sestra Milojka Štrukelj in žena Inka

Josip je imel tri otroke, poleg Joška še Andreja in Milojko. Milojka (1925) je pri 16 letih postala aktivistka NOB. Kmalu so jo Italijani aretirali in jo premeščali po zaporih vse do Rima. Po kapitulaciji Italije leta 1943 so jo izpustili, a ni odnehala, saj je takoj začela z novimi protifašističnimi aktivnostmi. Odšla je v Cerkno na partijsko šolo, ki so jo Nemci v začetku leta 1944 obkolili in ubili komaj 18-letno Milojko skupaj z ostalimi tečajniki. Njeno ime je sicer zelo dobro znano vsem Novogoričanom, saj je po njej poimenovana osnovna šola, pa tudi ulica v Solkanu, ki je sicer sploh edina ulica, poimenovana po katerikoli ženski na celotnem področju Nove Gorice in okolice. Poimenovanje šole in ulice samo še dodatno priča o tem, kako pomembna je za zgodovino mesta bila ta družina.
Joškova žena je bila Inka Štrukelj, roj. Mikluš, profesorica slovenščine in angleščine na novogoriški gimnaziji. Kasneje se je zaposlila na Zavodu za šolstvo SRS in bila svetovalka za angleški jezik. Na področju teorije jezikovne vzgoje tujih jezikov se je izpopolnjevala v Veliki Britaniji in v ZDA (Univeza v Austinu, Teksas). Leta 1987 je postala predsednica Zveze društev za uporabno jezikoslovje Jugoslavije, prav tako pa je bila tudi članica mednarodne zveze sociologov. Ob tem velja še omeniti, da je bila njena sestra Nadja poročena s slikarjem Savom Sovretom, čigar stric (očetov brat) je bil Anton Sovre, prevajalec Iliade, Odiseje in vrste drugih klasičnih grških tekstov ter nasploh eden največjih slovenskih prevajalcev (po njemu je poimenovana tudi najvišja slovenska nagrada za prevajalstvo).

V Novi Gorici zapiha nov veter

V NOB je sodeloval tudi Joško, ki pa so ga leta 1944 s 17 leti odpeljali v koncentracijsko taborišče Buchenwald, kjer je tudi dočakal konec vojne. Nato je leta 1951 diplomiral na ljubljanski pravni fakulteti. Po končanem študiju je sprva delal kot sodnik Okrajnega sodišča Gorica, kasneje pa je odprl tudi odvetniško pisarno. Znan mlad novogoriški odvetnik je bil pri 34 letih izvoljen za prvega predsednika skupščine občine Nova Gorica, kar je primerljivo z današnjo funkcijo župana. To se je zgodilo leta 1963, ko je nova jugoslovanska ustava (s katero se je FLRJ preimenovala v SFRJ) zmanjšala število okrajev in zmanjšala število občin. S tem so se takratne občine Šempeter, Kanal, Dobrovo in Nova Gorica združile v enotno občino s 50 tisoč prebivalci, torej veliko več, kot ima občina prebivalcev danes. Štrukelj je tako postal drugi župan mesta po Ludviku Gabrijelčiču, ki je zasedal mesto predsednika občinskega ljudskega odbora Nova Gorica prvih 11 let od uradne ustanovitve mesta leta 1952.
Po zapisih arhitekta Tomaža Vuge v njegovi knjigi »Projekt Nova Gorica« (ZRC, 2018) je bil Joško Štrukelj »človek s karizmo … v prvih letih svojega predsednikovanja je v Novo Gorico privabil veliko sposobnih kadrov, mladih, ki bi sicer ostali v Ljubljani ali se porazgubili po drugih krajih Slovenije … Štrukljeva ideja je bila, da se moramo kadrovsko in strokovno čim prej osamosvojiti od Ljubljane, tudi na področju načrtovanja prihodnjega razvoja«. Vuga se tudi spominja, da je Štrukelj privabil kader tudi z gradbenimi parcelami, saj je vedel, da se Slovenec ne bo preselil drugam, če bo doma zgradil hišo. Tako je nastal zazidalni načrt za hiše na Vetrišču. Njegova izvolitev je pomenila prelomnico v razvoju Nove Gorice, še posebej zaradi kadrov ali, kot je potrdil tudi nekdanji slovenski konzul v Trstu, tedaj mlad sociolog Jože Šušmelj (med 1974 in 1982 tudi sam župan mesta): »Štrukelj je v sodelovanju s političnimi organizacijami dal velik poudarek kadrovski prenovi z mlajšimi diplomanti v gospodarstvu in občinski upravi«. »Novi val, zlasti na kadrovskem področju, ki je zavladal v novogoriški občini, ko je postal predsednik občinske uprave Joško Štrukelj, me je končno zajel in odločil sem se, da se vrnem v Solkan,« se obdobja spominja tudi zgodovinar Branko Marušič, ki je bil maja 1965 kot zgodovinar sprejet v Goriški muzej, novembra istega leta pa je po zgolj sedmih mesecih zaposlitve prevzel mesto ravnatelja.
»V tistem času je bila največja hrabrost rušiti okostenele oblastne spone, ki so tu in tam ovirale razvoj tako družbenega kot zasebnega gospodarstva,« se je pred 30 leti dogajanja spominjal sam Štrukelj. V teh besedah je zaznati tudi težnje po spreminjanju družbeno-političnega sistema, ki se je z republiške ravni počasi infiltrirala na mikroraven goriške stvarnosti: to je na makroravni slovenske družbe jasno izražala že misel Staneta Kavčiča iz leta 1965, da se mora Zveza komunistov umakniti iz neposrednega urejanja gospodarstva. Dejstvo je, da tedanji politični sistem ni dovoljeval privatne lastnine. Štrukelj se je tako zgodaj zavedal, da mora razvoj Nove Gorice temeljiti na lastni gospodarski neodvisnosti. 
Leto 1965 je bilo prelomno zaradi dotacij iz republike, ki jih je Nova Gorica kot nerazvita občina tedaj nehala prejemati. Prav zato je bilo zavedanje, da se je potrebno opreti na lastno gospodarstvo, tedaj zelo pomembno. Prav »opora na lastne sile in domači kader« je bila mantra tedanjega vodilnega moža v občini, ki je v Novo Gorico povabil ljudi, ki so postopoma pripeljali novogoriška podjetja v sam vrh jugoslovanske in širše evropske proizvodnje. Meblo, Salonit, Gostol, Vozila Gorica, SGP Gorica in MIP so postali sinonim za kvaliteto tudi izven meja države. Gospodarske družbe so začele vlagati (in vračati) tudi v novogoriški (javni) prostor. Direktorji so se zavedali pomena okolja, ki se je v tistem času izgrajeval na vseh ravneh: kulturnem, gospodarskem in turističnem.
V Štrukljevem času je začela izhajati revija Srečanja (kasneje preimenovana v Goriška, zatem pa Primorska srečanja), najpomembnejša povojna primorska revija za družbena in kulturna vprašanja, za katero so pisali številni primorski intelektualci. Leta 1964 je bil ustanovljen tudi Zavod za urbanizem, stanovanjsko in komunalno izgradnjo, ki je prevzel strokovno delovanje na področju urbanističnega razvoja mesta. Njen prvi urbanist je postal mladi inženir Tomaž Vuga, ki je leta 1965 vodil pripravo urbanistične zasnove Cankarjeve soseske, torej celotnega območja Ledin, Cankarjeve ulice in ulice Gradnikove brigade. Nastal je tako načrt za največjo širitev mesta v celi njegovi zgodovini: med leti 1969 in 1982 je bilo namreč zgrajenega kar 50 % celotnega mesta. V tem valu je leta 1966 nastal tudi načrt za Trgovski center arhitekta Marjana Vrtovca, ki je sicer zanikal Ravnikarjevo modernistično zasnovo mesta in s tem dejansko prvič vzpostavil mestno središče. Trgovski center, torej peš cona med spomenikom Edvardu Rusjanu in današnjim Bevkovim trgom (ki je sicer postal trg veliko kasneje), je bila sploh prva takšna peš cona v celotni Jugoslaviji, nastala po zgledu peš-ulice Lijnbaan v Rotterdamu, sicer prve nakupovalne pešcone v Evropi, kar zopet priča o avantagardnosti Nove Gorice in odpiranju mesta proti zahodu.
Istega leta je že omenjeni prvi župan Gabrijelčič postal direktor Hotela Park in z odpiranjem ter privabljanjem italijanskih turistov postavil temelje za razmah čezmejnega turizma. Italijanski državljani z obmejnega območja so v vse večjem številu začeli zahajati v trgovine, predvsem pa gostilne v Novo Gorico in njeno okolico. Na nek način se je vračal predvojni vrvež, ki je okolico vezal na mesto, Gorico pa opiral na okolico.
Iz hotela Park je nato v osemdesetih nastalo podjetje HIT (kar je sicer akronim za Hoteli-Igralnice-Turizem) in z njim najbolj uspešna igralnica v Jugoslaviji, kasneje v devetdesetih pa je center Perla postal največja igralnica po številu miz za ruleto v Evropi. Iz nekdanje ideje, da je Nova Gorica socialistična izložba na zahod, je tako nastalo mesto, ki je bilo v bistvu kapitalistična vstopna točka na vzhod.

Nova Gorica in Gorica se prvič povežeta

To je bil tudi čas, ko je bil v Gorici za župana izvoljen njegov »generacijski kolega« Michele Martina, kar je spremenilo dotedanje vzorce čezmejnega sodelovanja. Martina, bivši državni poslanec, bodoči senator in član krščanskih demokratov, je podpiral vsestransko odpiranje Italije Jugoslaviji, prav tako pa je tudi Štrukelj čutil – kljub temu, da so mu republiški funkcionarji odsvetovali – da se mora Nova Gorica odpreti Gorici. Menil je, da »nam nasilna prekinitev stoletnih kulturnih stikov z romanskim svetom več škodi kot koristi«.
Do prvega uradnega medobčinskega srečanja je prišlo jeseni 1965, malce za uradnim obiskom italijanskega premierja Alda Mora v Beogradu. Iz današnjega vidika je skorajda neverjetno, kako vizionarsko je bilo to srečanje, saj so mnoga področja sodelovanja, o katerih so takrat govorili, potrebovala več desetletij, da so se tudi dejansko uresničila. Kot se spominja Vuga, so takrat med drugim govorili o preusmeritvi kanalizacije iz Korna in gradnjo čistilne naprave (kar je bilo končano šele pol stoletja kasneje), gradnji hidroelektrarne na Soči (končana 1984), izgradnji ceste preko italijanskega dela Sabotina v Brda (realizirani 1985) in izgradnji avtoceste Palmanova-Gorica-Ljubljana z mejnim prehodom Vrtojba, ki so ga začeli graditi leta 1978, celotna trasa avtoceste pa je bila končana šele leta 2007.
Leta 1966 je bila ustanovljena pobuda o srednjeevropskih kulturnih srečanjih (Incontri Culturali Mitteleuropei), na katerih so se zvrstili številni simpoziji prepoznavnih pesnikov, pisateljev, univerzitetnih profesorjev in drugih vidnih kulturnikov iz držav Srednje Evrope. Tedaj so bili prisotni predstavniki iz Italije, Jugoslavije (Slovenije in Hrvaške), Madžarske, Avstrije, Češkoslovaške in Nemčije (Bavarska). Osnovni cilj srečanj je bila kulturna in intelektualna izmenjava idej ter izkušenj s ciljem krepitve srednjeevropske zavesti o skupni pripadnosti prostoru in mehčanje političnih nasprotij, ki so jih po vojni porodile politične delitve. Tega leta sta Italija in Jugoslavija tudi odpravili vizume za potovanja Jugoslovanov v Italijo. Vsakoletni simpoziji ICM so bili posebej plodoviti do velikih evropskih sprememb v letih 1989-91, ko je politična podpora za srednjeevropsko sodelovanje nekoliko ugasnila.
Kmalu so se začele politične in gospodarske izmenjave in infrastrukturna sodelovanja. Zbliževanje je potekalo tudi na polju kulture: razstava Vladimirja Makuca v Novi Gorici je pritegnila vplivne Goričane s tedanjim županom vred, Hubert Bergant je imel orgelski recital v cerkvi Sv. Ignacija na Travniku v Gorici, skupina 2xGO pa je na likovnem področju odigrala vodilno vlogo pri ponovnem zbliževanju med narodoma. Obmejno sodelovanje je odmevalo v tisku na obeh straneh meje. Goriški župan Martina je nato leta 1967 na srečanju evropskih občin v Berlinu predstavil projekt skupnega mesta Gorica-Nova Gorica kot prvo konkretno sodelovanje na meji med Vzhodom in Zahodom.

V supermarket s košarico na socialistični vzhod

Ob tem velja omeniti še eno, danes malce nenavadno izmenjavo, saj bi jo prej pričakovali z druge strani: v Novi Gorici so odprli prvi supermarket, še preden so to storili v Gorici, tako da so začeli Italijani hoditi v supermarket v Jugoslavijo in ne obratno. Kupovanje s košarico v roki, ko je kupec obkrožen z raznovrstnimi artikli, med katerimi lahko izbira in se pri tem opira tudi na oblikovanje embalaže, je bilo takrat absolutna novost, saj so bile pred tem vse trgovine urejene tako, da je kupec za pultom povedal prodajalcu, kaj želi kupiti, ta pa mu je prinesel izdelek. Kupec torej ni mogel sam izbirati med produkti, od teh ga je ločeval pult. Koncept supermarketa je namreč izum ZDA, izum oblike potrošništva, ki je šele počasi prodiralo v Evropo, in je – zanimivo – prej prodrl na vzhodno stran. Po drugi strani pa lahko enak vzorec opazimo v zadnjem desetletju, ko se je zgodil nepričakovan obrat, ko Italijani nakupujejo v novogoriških nakupovalnih centrih več kot Slovenci v goriških trgovinah. Zopet je torej ameriški način potrošništva prevladal na vzhodu. Vzrok za to je zagotovo dolga tradicija trgovstva v Gorici, ki se tudi ni želela ali znala prilagoditi novim trendom, in čisto pomanjkanje kakršnekoli tradicije v Novi Gorici.

Konec nekega obdobja zaradi zamer

Vse to se je zgodilo v manj kot enem mandatu, saj je bil Štrukelj že leta 1967 izvoljen za republiškega poslanca, slovenska skupščina pa ga je še isto leto izvolila v slovensko vlado pod vodstvom Staneta Kavčiča, kar so sicer takrat imenovali izvršni svet SRS. Poleg tega je bil Štrukelj tudi predsednik odbora izvršnega sveta za samoupravljanje in notranjo politiko, predsednik republiške komisije za stike z inozemstvom, obenem pa tudi član zveznega sveta za pravosodje.
Štrukljev vpliv na novogoriško dogajanje se je tako po letu 1967 zmanjševalo. S prevzemanjem funkcij na višji republiški ravni je lokalne odgovornosti prepuščal drugim, najprej za dve leti Milanu Vižintinu (med 1967 in 1969), nato pa je mesto predsednika skupščine občine Nova Gorica prevzel ekonomist Rudi Šimac, kar je tedaj razdvojilo goriško politično javnost. Šimac je bil namreč Štrukljeva izbira za razliko od Borisa Kovšce, ki je bil »uradna izbira« partije. A kljub temu se Štruklju načrt, da bi svoj vpliv nadaljeval preko svojega izbranca, ni izšel. Ključna razlika med obema je bil ravno sam odnos do mesta, do pomena, ki ga mesto kot središče mora imeti. Medtem ko je namreč Štrukelj želel razvijati močno urbano središče, je Šimac (sicer doma iz Breginjskega kota) dajal večji poudarek podeželju.
Štruklja se sicer takratni kolegi spominjajo kot brezkompromisnega in morda mu je bila kasneje (v polju javnega) očitana ravno ta brezkompromisnost, kajti, kot je sam nekoč omenil, »kompromisl je štel za slabo stran človekovega značaja«. Vseeno je svoje stališče kasneje nekoliko omilil: »Končno sem spoznal, da je pameten kompromis civilizacijska vrednota«, zato je bil nasvet vsem tistim, ki so kasneje vstopali v javno življenje, »da se navadijo na javno kritiko in da so zanjo stalno občutljivi, ker bodo le tako izboljšali svoje delo,« izrečen s kančkom obžalovanja, da tega ni vedno zmogel, ko je bil sam na poziciji moči.

S Kavčičem do liberalnih reform in naprej

Tako kot Štrukljevo županovanje je bila tudi Kavčičeva vlada revolucionarna. Dejansko se zdi, kot da bi se Kavčičeva misel že pred tem utrnila Štruklju na goriški mikrostvarnosti. Stane Kavčič (1919–1987), sicer nosilec partizanske spomenice in bivši sindikalist, je jasno videl, da se mora Slovenija s konca šestdesetih let obrniti na zahod. Poudarjal je, da mora Slovenija razvijati gonilne panoge, ki bodo povzročile terciarizacijo gospodarstva. Videl je, da je treba graditi na znanju, turizmu, vlagati v prometno infrastrukturo in v podjetja z visoko dodano vrednostjo. Kot nosilce razvoja je predvideval Iskro in Gorenje ter nekatera druga podjetja v gradbeništvu in avtomobilski industriji. Kavčič je zahteval, da se odnose med federacijo in republikami postavi na ekonomske temelje, kar je pomenilo, da vsaka republika dobi, kar ustvari, in s tistim razpolaga. To je bila absolutna novost v tedanji politični misli Jugoslavije. Postal je politik, ki je verjel, da so v gospodarstvu nujni trg in delovanje zakonov vrednosti.
Tako je v času njegove vlade leta 1970 nastala Ljubljanska banka, v okviru katere so se kasneje združile tudi vse ostale slovenske banke in s tem naredile temelje za samostojen razvoj slovenskega gospodarstva znotraj Jugoslavije. Prav tako je leta 1968 začel oddajati TV dnevnik v slovenščini, kar so mnogi razumeli kot rušenje ideje »bratstva i jedinstva«. Kavčič je bil tudi prvi, ki je razumel potencial medijev, in je zato po raziskavah Centra za preučevanje javnega mnenja, ki je bil ustanovljen istega leta, postal najbolj priljubljen politik (kar še posebej ni bilo po godu Edvardu Kardelju).
Prav tako je bil to čas zasnove policentričnega razvoja Slovenije, s čemer so se odločili, da ne bodo razvijali zgolj posameznih močnih industrijskih središč in mest, ampak si bodo prizadevali za bolj uravnotežen razvoj posameznih regij. V času njegove vlade so bili zastavljeni še mnogi drugi projekti, ki so postavili temelje slovenske gospodarske usmeritve vse do današnjih dni. Takrat so bili izdelani načrti za gradnjo nuklearke, sklepi o gradnji hidroelektrarn na Savi in Muri, Luka Koper je doživela izjemen razcvet z železniško povezavo, razcvet je doživelo tudi brniško letališče, ustanovljen je bil računalniški center, prav tako pa je bil to čas začetka gradnje avtoceste. In ravno avtocesta ga je – skupaj s preveliko medijsko popularnostjo – tudi pripeljala do njegovega prehitrega konca.

Avtocesta do Gorice in cestna afera

Ena od ključnih Kavčičevih usmeritev je bila izkoriščanje geografske lege Slovenije. Z drugimi besedami je to pomenilo, da je bila bolj kot povezava na jugovzhod ključna povezava na sever in zahod, torej z Avstrijo in Italijo. V času nastajanja Avtoceste bratstva in enotnosti, ki je bila sicer zgolj dvopasovna cesta Jesenice-Ljubljana-Zagreb-Beograd-Skopje-Bolgarija, so prvo pravo jugoslovansko štiripasovno avtocesto zgradili leta 1972 v drugi smeri, med Vrhniko in Postojno. Ta del je sicer v geografiji in še posebej vojaški zgodovini znan kot Postojnska vrata, izjemno pomembna strateška točka: tista ovinkasta cesta med Planino in Postojno, ki je bila (poleg vrhniškega klanca med Vrhniko in Logatcem) razlog za neskončne kolone vozil, je namreč s  610 metri najnižji gorski prelaz med Jadranom in osrednjo Evropo. Vse od začetka Alp v Franciji pri Monacu pa do konca Dinarskega gorovja v Albaniji je to najnižja in s tem najenostavnejša točka prehoda obeh gorskih masivov. Preko tega prelaza so Rimljani hodili osvajat vzhod in tu prek so hodili barbari osvajat zahod. Tu čez so šle francoske legije, tu je potekala Rapalska meja med Italijo in prvo Jugoslavijo, kasneje pa so se Italijani in NATO bali, da bodo Sovjeti preko te točke napadli Zahod.
Takratnim odločevalcem je bilo zato logično, da bodo prvi del slovenske avtoceste zgradili po najbolj ozkem grlu njenih transportnih poti. Vendar vsi niso bili enakega mnenja. Tako velikega infrastrukturnega projekta ni morala financirati Slovenija sama, zato je morala zaprositi za posojilo. Tega je lahko dobila preko Mednarodne banke za obnovo in razvoj, vendar posredno, saj je morala vlogo predati izvršnemu svetu Jugoslavije (torej zvezni vladi), kjer so odločili, katere izmed prispelih predlogov za sofinanciranje iz vseh republik bodo predali naprej. A vlada pod vodstvom Mitje Ribičiča ni izbrala slovenskega predloga (pa tudi hrvaškega Zagreb–Karlovac ne), temveč se je odločila za financiranje infrastrukture manj razvitih predelov skupne federacije. Odločitev o tem je vlada sprejela konec julija in nato odšla na dopust. Informacija je nato pricurljala v slovenske medije, ko so iz tega naredili pravcato afero. Posledice so bile izjemne, saj so se vse medijske hiše mobilizirale v škandaliziranju odločitve, ljudje ob trasi ceste pa so začeli množično protestirati. Kavčičeva vlada je nato v odprtem pismu zvezno vlado ostro naprosila, naj še enkrat premisli o svoji odločitvi.
To je bil prvi upor in odkrito nasprotovanje katere izmed jugoslovanskih republik proti sklepom federacije. In ta upor se je zgodil – zaradi ceste. Kako slovensko! Še bolj slovensko pa je, da se je spor napajal iz zavisti in da so vsi vpleteni bili – Slovenci! Ribičič je namreč zavrnil slovenski projekt, Kardelj pa je zelen od zavisti zaradi pretirane Kavčičeve priljubljenosti komaj čakal priložnost, da odstrani ta, zanj moteči element. Kavčič je zatem vladal še vse do leta 1972, ko je bil prisiljeno upokojen. Tako je na premierski funkciji tudi dočakal izgradnjo avtoceste, a reforme so se morale končati in uradna gospodarska usmeritev je zopet postala Kardeljeva odločitev za težko industrijo, kjer v osrednji vlogi nastopa nekvalificiran delavec.
In kje v tej zgodbi nastopa Joško Štrukelj? Za odločitev o tem, da bo cesta v Avstrijo vstopila pri Šentilju, ni bilo nikakršne dileme: cesto do Jesenic so že zgradili, do Šentilja pa gre mimo drugega in tretjega največjega slovenskega mesta, Maribora in Celja, nato pa nas pot vodi preko drugega največjega avstrijskega mesta Gradec do Dunaja. Večje vprašanje je bilo glede vstopa na zahod. Večina je namreč preferirala traso mimo Trsta in ne mimo Gorice ne glede na to, da je cesta čez Vipavsko dolino najkrajša pa tudi zgodovinsko najbolj uveljavljena pot. A ravno na Štrukljevo pobudo so leta 1969 sprejeli zakon o izgradnji avtoceste Šentilj-Gorica, ki je bil temeljni dokument za gradnjo avtoceste. Prvi Štrukljev predlog je planiral najkrajšo možno povezavo, torej čez Hrušico, ki pa je bil zavrnjen iz enostavnega razloga, da poteka po preveč neposeljenem področju in torej ne povezuje dovolj prebivalcev republike. Tako je obveljala trasa čez Postojnska vrata. Zakon o avtocesti do Gorice so torej sprejeli, vendar brez ključne točke: točnega definiranja rokov izgradnje posameznih tras. Ti so bili zadeva poznejših pogajanj, na katerih pa so bili argumenti Novogoričanov enostavno preslišani. Kljub vsem prizadevanjem so Ljubljančani pač pot na zahod razumeli preko Trsta in ne Gorice. Enako težavo je imel tudi goriški župan, saj tudi v Rimu niso mogli razumeti prehoda na vzhod drugače kot preko Trsta. Po neskončnih usklajevanjih so tako določili, da bodo vipavski krak gradili med zadnjimi, torej šele leta 1992, šele čez več kot dve desetletji. Dejansko so ga dokončali šele leta 2009, pa še to ne kot avtocesto, temveč zgolj kot hitro cesto brez odstavnih pasov in z nižjo hitrostno omejitvijo, zgrajeno na najbolj vetrovnem območju države in to brez vetrovnih ograj, katere šele danes načrtujejo, da bi jih postavili.

Pot nadaljuje v bančništvu in gospodarstvu

A padec vlade ni bil konec njegove kariere, daleč od tega. Ko so Kavčiča prisilno upokojili, je Štrukelj postal namestnik guvernerja Narodne banke Jugoslavije v Beogradu, kjer je poskrbel za povečanje konvertibilnosti jugoslovanskega dinarja. V tistih letih je bila primarna emisija banke še sorazmerno majhna, devizne rezerve pa so bile sorazmerno visoke. Uspel je prepričati zvezni izvršni svet (torej jugoslovansko vlado), da je lahko Narodna banka začela prodajati tujim bankam dinarje za konvertibilno valuto. To je bilo storjeno predvsem zato, ker je v državo preko turizma prihajalo veliko deviz, ki so s tem pristale v zasebnih rokah, saj so plačevali z njimi oziroma jih menjali na licu mesta. Z ukrepom so prispevali k večji devizni rezervi banke, ker so lahko turisti dinarje kupovali že v svojih državah.
Po beograjski izkušnji se je vrnil v Ljubljano, kjer je leta 1977 postal generalni direktor podjetja Metalka, ki ga je vodil več kot dve desetletji, nato pa eden vodilnih delavcev v Ljubljanski banki, posebej zaslužen za njen vstop na italijanski bančni trg. Metalka je bila znana kot klasična grosistična trgovina, Štrukelj pa jo je prelevil v enega pomembnejših izvoznikov tehnologije, ki je opravljal tudi investicijska dela v tujini. Povečal je število zaposlenih iz 1800 na 2800. Metalkin računalniški inženiring (kasneje DO Smelt) je bil ena najpomembnejših organizacij v Jugoslaviji za zbiranje in prenos podatkov za gospodarstvo, znanost in upravo. Zaposloval je okoli 150 strokovnjakov. Med drugim so sodelovali tudi s Sovjetsko zvezo, Čehoslovaško in Bolgarijo.

Ustanovitev Foruma za Goriško

Štrukljevi kasnejši poskusi javne intervencije v goriški prostor so bili povezani predvsem z delovanjem Foruma za Goriško, ki je bil leta 1994 ustanovljen tudi na njegovo pobudo. Tudi s stališči, ki jih je izražal preko foruma, je večkrat deloval brezkompromisno, npr. ko je šlo za vprašanje novogoriškega univerzitetnega okolja, pri čemer v odnosu do Kopra ni popuščal, pomembna pa je njegova zamisel o »novogoriški« lastni komunalni banki, ki naj bi bila ustanovljena zato, da bi pomagala goriškemu gospodarstvu do lažjih uresničitev novih investicij in zagona malih podjetji. To bi povečalo število novih delovnih mest v goriški regiji, posledično bi lahko gradili nova stanovanja, mesto bi se razvijalo in vse bolj opiralo na lastne gospodarske sile. A do tega ni prišlo, saj so novogoriško banko priključili k na novo vzpostavljeni Novi KBM, ki se nikoli ni pretirano ukvarjala z razvojem Nove Gorice.

Štrukljeva zapuščina

Zagotovo so sledi Štrukljevega časa številne, tako na polju gospodarstva, urbanizma, razvoja podeželja, mesta, čezmejnega sodelovanja … v prispevku smo se dotaknili zgolj nekaterih. Ker pa živimo v času, ko se Nova Gorica skupaj z Gorico pripravlja na naziv Evropske prestolnice kulture, bi bil morda zanimiv ponoven razmislek o poklonu nekdanjemu »županu«, ki, kot smo poskušali predstaviti, ostaja za Novo Gorico še vedno nepresegljiv v svojih vizijah, dejanjih, pa tudi povezovanjih, ki jih je uresničeval skupaj z goriškim županom Michelejem Martinom. A ne glede na vse so zamere preglasile vse pozitivno in Štrukelj ni dobil niti naziva častni meščan, kaj šele svoje ulice ali celo trga. Ob 10. obletnici, odkar ga ni več med nami, je zagotovo pravi čas, da spomnimo na pobudo, ki jo je kasneje – še vedno neuspešno – prevzel Forum za Goriško iz Nove Gorice skupaj s centrom Studi senatore Antonio Rizzatti iz Gorice oz. kasneje z ICM-jem (Incontri culturali Mitteleuropei) o poimenovanju območja bivšega mejnega prehoda na Erjavčevi ulici, torej edini skupni ulici med mestoma, v »Vrata Štrukelj-Martina/Porta Martina-Štrukelj«. S tem bi v čezmejni prostor tudi na simbolni ravni vpisali prizadevanja za otoplitev odnosov med obema mestoma že sredi šestdesetih let, zanamcem pa bi pustila razmislek o času, »ko sta se mesti družili na najvišjih ravneh«. Preimenovanje prehoda je zagotovo najboljši način pričakovanja zmage skupne kandidature in s tem največjega sodelovanja obeh mest v njuni zgodovini.

Članek je bil prvotno objavljen v 38. številki Razpotij (zima 2019).