Samir Amin svojo avtobiografijo začne s prigodo v kateri nastopa kot šestletnik, ki med vožnjo z mamo na ulici domačega mesta Port Said zagleda bosonogega vrstnika. Na vprašanje, zakaj otrok med smetmi brska za hrano, mu mama odgovori, da je družba, ki jo imamo, slaba. Mali Samir na to odvrne: »Torej bom družbo spremenil.« Za Samirja Amina ta zavezanost spremembi ni bila prvi korak k ustanovitvi start-upa. Epizodo je kasneje (z nekaj ironične mitologizacije) intepretiral, da je tako pri šestih letih postal komunist.
Komunist je ostal do svoje smrti poleti leta 2018. Njegovo politično prepričanje je v prvi vrsti družinska dediščina: jakobinstvo po materi Francozinji in egiptovska nacionalna demokracija po očetu iz Kaira. Šestnajstleten je kot že član egiptovske komunistične partije leta 1947 odšel v Pariz, kjer je leta 1957 doktoriral. Kot v predgovoru – intelektualno-biografski skici Samirja Amina – pojasni filozof Aijaz Aahmad, je bilo to desetletje v politično pregretem Parizu drugi pomemben vpliv. Iz Francije je opazoval razpad njenega imperija ter narodnoosvobodilno vojno v Alžiriji in Indokini. Obenem je bil takrat Pariz intelektualno središče antikolonialno usmerjenih študentov, ki so ob vnovičnem branju klasikov marksizma snovali strategije za osamosvojitev kolonij in pokolonialni razvoj. Takrat so v Parizu nastala tudi zdaj že klasična dela Aiméja Césairja in Frantza Fanona. Samir Amin v nasprotju z njima v svojih premislekih ni izhajal iz eksistencializma in psihoanalize, ampak je razvijal sistematično marksistično teorijo politične ekonomije. Amin ni iskal recepta za epistemološko osvoboditev, pač pa je odnos med kolonizatorjem in koloniziranim, med centrom in periferijo, preučeval z vidika strukture globalnega kapitalizma.
To rdečo nit, ki bo vodila vsa desetletja njegovih teoretskih in politično-aktivističnih prizadevanj je Amin nastavil že v svoji doktorski nalogi, ki je bila objavljena šele leta 1970, po trinajstih letih od zagovora. Z njo se je kmalu, sploh pa po izidu angleškega prevoda leta 1974, uvrstil med najbolj vplivne avtorje, ki so premišljevali nove oblike in metode imperializma po formalni osamosvojitvi večjega dela bivših evropskih kolonij. Obdobje do izdaje prvega odmevnejšega dela Ahmad označi kot obdobje zgodnjega Amina, ki se je v preučevanju imperializma, prvenstveno v Afriki, ukvarjal s splošno teorijo kapitalistične akumulacije v obdobjih dolgotrajne kolonizacije in takrat relativno svežega neokolonializma. Ukvarjal se je z vprašanji naraščajoče ali vsaj nepojenjajoče globalne neenakosti, ekonomske polarizacije na globalni ravni in podrazvoja periferije. Od sedemdesetih naprej je zreli Amin svoje pisanje razširil na politično zgodovino imperializma, komunizma in nadonoosvobodilnih gibanj ter strukturne spremembe sodobnega kapitalističnega sistema v »brezkončni dolgoročni krizi kapitalizma«, ki se je začela leta 1971 in, kot pritiče brezkončnosti, še traja.
Čeprav so bila Aminova dela akademsko odmevna in vplivna (še vedno so), pa se ni nikoli potegoval za ugledne katedre na zahodnih univerzah, nikoli ni bil zgolj akademik. Po doktoratu se je vrnil v Naserjev Egipt in delal na Inštitutu za gospodarsko upravljanje, a je bil zaradi Naserjeve rastoče represije nad komunisti prisiljen v izgnanstvo. Naslednja tri leta je preživel na ministrstvu za planiranje v Maliju, nato pa se je preselil v Dakar. Med Senegalom in Parizom je nato živel vso nadaljnje življenje. V Dakarju je bil najprej direktor Afriškega inštituta za ekonomski razvoj in planiranje, ki je pod okriljem Združenih narodov skrbel za izobraževanje tehniškega kadra v novonastalih afriških državah. V okviru inštituta je ustanovil panafriško raziskovalno agencijo CODESRIA, ki je med drugim omogočila izdajo klasike Walterja Rodneya Kako je Evropa podrazvila Afriko (letos prevedene v slovenščino) in finančno podprla Mahmooda Mamdanija ter številne druge afriške družboslovce in humaniste. Vseskozi je bil Samir Amin tudi politični svetovalec – med drugim predsedniku Burkine Faso Thomasu Sankari in njegovemu tanzanijskemu kolegu Juliusu Nyerereju.
Pri vzpostavljanju infrastrutkure panafrikanizma ta za Amina nikoli ni pomenil slavljenja kulturne različnosti ali specifične »afriškosti«, ampak je bil vedno oblika boja, kolektivnega upora. V tem duhu je leta 1973 ustanovil Forum tretjega sveta (Forum de Tiers Monde), ki je ob sodelovanju aktivistov-intelektualcev iz Afrike, Azije in Latinske Amierke služil kot platforma za razvoj protisistemske developmentalistične misli. Forum in z njim Amin sta bila v devetdesetih tudi med glavnimi pobudniki alterglobalističnega gibanja in Svetovnega socialnega foruma kot alternative vsakoletnim bakanalijam svetovnih elit v Davosu. Zgodovinar Vijay Prashad je nekoč dejal, da »Tretji svet ni bil prostor, ampak projekt«. Samir Amin je bil eden glavnih intelektualnih akterjev v tem projektu, pravi organski internacionalist, kot ga je z gramscijevsko besedno igro poimenoval nedavni biografski dokumentarec.
Knjiga, ki je nedavno izšla pri Založbi /*cf., je večinoma sestavljena iz prevodov spisov (in Ahmadovega predgovora) iz posthumno izdane Aminove knjige Only People Make Their Own History. Dodana sta še prevoda dveh člankov iz Aminovega intelektualnega in publicističnega doma – marksistične revije Monthly Review Press – ter prevod zadnjega danega obsežnega intevjuja iz poletja 2018. Knjiga torej prinaša predvsem zrelega Amina, vendar kot referenca v političnih analizah vedno nastopa zgodnji Amin, dodatno pa je konceptualni aparat pojasnjen v opombah in v spremni besedi prevajalca Marka Kržana. V tem kontekstu predstavlja pomemben dodatek tretje poglavje, ki je prevod dela knjige The Law of Worldwide Value iz leta 2010. V njej je Amin zgostil pol stoletja mišljenja svojega »anti-dogmatičnega marksizma«, kot mu pravi Kržan, s katerim je v marksistično teorijo vpeljal politično stališče ljudstev sveotvne periferije in omogočil bolj produktivno analizo imperializma. Po prevodu Aminovega Evrocentizma in knjige Svet, ki ga želimo, ki sta izšli pred več kot desetletjem, tako ta knjiga zaokrožuje Aminov opus. Ob Immanuelu Wallersteinu velja za najbolj celovito prevedenega pisca na temo sodobnega imperializma in mednarodne politike v slovenščino.
Za Aminovo teorijo imperializma je ključna njegova revizija Marxove sheme zgodovinskega razvoja družbenih formacij, kjer naj bi azijskemu sledili antični, fevdalni in kapitalistični produkcijski način. Marksizem zgodnjega 20. stoletja je iz sheme naredil zakon, ki je bil v univerzalizaciji razvoja v Zahodni Evropi evrocentričen, ob tem pa je bil »azijski produkcijski način« definiran kontradiktorno. Kržan pojasnjuje, da Amin ideje o shemi kljub temu ni opustil, ker bi to pomenilo kulturni relativizem in eklekticizem, ki v zgodovinskemu razvoju ne prepozna (ali ne išče) splošnejših zakonitosti. V njegovem revidiranem modelu je izhodiščna univerzalna družba brezrazredna, je Marxov primitivni komunizem. Naslednja faza je tributarni produkcijski način, kjer si v državo organizirani vladajoči razred centralizirano prisvaja presežek, ki ga prozvajajo bolj ali manj samostojni kmetje. Fevdalni sistem v srednjeveški Zahodni Evropi in na Japonskem je tako le ena podzvrst, ki pa je prvinska in periferna. Ravno ta perifernost Zahodne Evrope napram centrom tributarnega sistema – širšemu področju Mediterana in Kitajski – je Zahodu dajala posebno prilagodljivost. Razredni boj znotraj tributarnega sistema je povsod vodil v postopen razvoj blagovne menjave in s tem protokapitalističnih slojev. A to protislovje je bilo hitreje in lažje razrešljivo na nestabilni periferiji, ki je združevala elemente tributarnega načina in barbarskih skupnostnih načinov. Zahod je tako pri prehodu v kapitalizem izkoristil svojo zaostalost. Enako je veljalo kasneje, ko se je kapitalizem širil na druga območja in sta bila prehod ter izid drugačna.
Amin trdi, da je kapitalizem zaradi svoje nujno neenake širitve imperialističen. Mehanizmi, ki so omogočili njegovo širitev po svetu namreč niso izenačevali ekonomskih razmer v planetarnem merilu, ampak so obnavljali in poglabljali nasprotja med vladajočimi centri in podrejenimi periferijami. Tako sta nastala (in se neprestano obnavljata) dva modela akumulacije: skladnost vase usmerjenega (avtocentričnega) kapitalističnega gospodarstva v centru in navzven usmerjen odvisni periferni model, kjer je izvoz kot gonilna sila spodbujen, domače povpraševanje pa zaradi zavrtih prihodkov ljudskih razredov zelo omejeno. Odvisnost periferije se kaže v njenem enostranskem prilagajanju prevladujočim tendencam in zahtevam, ki izhajajo iz zahtev akumulacije v centru. Te so najprej povzročile izvoz kmetijskih in mineralnih proizvodov, nato, v prvih desetletjih po dekolonizaciji, začetek industrializacije in končno obdobje posplošene industrializacije, ko lahko industrijam v centru v zadnjih desetletjih uspešno konkurira Kitajska.
Oba modela sicer tvorita isto realnost. Amin poudarja holizem zgodovinskega procesa, iz česar izhaja, da je danes kapitalizem kljub »stalnemu neskladju en in nedeljiv. Kapitalizem niso ZDA in Nemčija, medtem ko naj bi bili Indija in Etiopija le »napol« kapitalistični. Kapitalizem so ZDA in Indija, Nemčija in Etiopija kot celota.« Model tega »realno obstoječega kapitalizma« predpostavlja le, da je relevantna blagovna produkcija organizirana tržno in da se cena blaga določa na svetovnem trgu. Ni torej nujno, da bi strogo kapitalistična oblika izkoriščanja prevladala v celem sistemu. Ni nujno, da so vsi neposredni proizvajalci proletarizirani – tudi, če je na primer kakav proizveden v »nekapitalističnih« suženjskih razmerah, je to še vedno del svetovnega kapitalističnega sistema. Prav vključitev nizko plačanega »nekapitalističnega« dela, kot sta suženjstvo ali mali kmetje v kapitalistični svetovni sistem, je ena od oblik neenake menjave med centrom in periferijo. Druga in bolj pogosta pa je podplačanost delavcev v kapitalističnem sektorju na periferiji, kjer je razlika naproti centru v produktivnosti manjša kot razlika v plačah. Delavci na periferiji so za delo v tehnološko primerljivo razvitih (produktivnih) tovarnah plačani bistveno manj, kot bi bili v centru. Gre torej še za eno obliko neenake menjave, za presežno izkoriščanje ali supereksploatacijo. Ta (naj)bolj tehničen in za tovariše marksiste sporen vidik Aminovega pisanja je na razumljiv način razdelan v Kržanovi spremni besedi in je ključen za razumevanje Aminovega mesta v širšem polju dependistične literature in daljnosežnih političnih implikacij.
Amin je bil namreč del tako imenovanega »Gang of Four«, imenitne druščine teoretikov svetovnega sistema, ki so jo sestavljali Wallerstein, Giovanni Arrighi in Andre Gunder Frank. Njihovo izhodišče je bilo soglasje o tem, da je, ob upoštevanju pomena svetovne delitve dela, vztrajanju na prepletenosti političnih ekonomskih in družbenih faktorjev ter zavezanosti svetovnemu svetovnemu socializmu, demokraciji in enakosti, prava enota analize celotno kapitalistično gospodarstvo. Sodelovanje so zaznamovala tudi pogosta produktivna nestrinjanja, preko katerih se je v dobi formalne suverene enakosti nacionalnih držav razčiščevala misel o neenakostih in imperializmu. Aminovo pisanje o neenaki menjavi, kjer se je empirično osredotočal na Afriko, je bilo poleg tega pomembno kot razširitev južnoameriške dependistične šole, ki se je razvila okoli Ruya Maura Marinija.
Skupna politična poanta vseh teh avtorjev je bila, da po formalni osamosvojitvi držav globalnega juga neposredno politično nasilje prek tuje vladavine kolonialnih metropol v Parizu, Londonu in drugod ni več v prvem planu. Kot je ugotavljal tudi prvi predsednik samostojne Gane Kwame Nkrumah v svojih delih o neokolonilaizmu, je bil imperializem zdaj strutkturni učinek ekonomskih odnosov na svetovni ravni. Amin je sicer svaril pred preveč ekonomističnim branjem svoje teorije ter v svojih analizah vseskozi poudarjal, da je »objektivnost« ekonomskih zakonitosti odvisna od razrednega boja. V tem kontekstu je ločeval več razredov: imperialistično buržoazijo, ki obvladuje sistem kot celoto, proletariat držav centra, odvisne periferne buržoazije, presežno izkoriščan periferni proletariat in periferno kmečko prebivalstvo. Glavno protislovje ne obstaja med centrom in periferijo kot celoto, ampak med perifernimi ljudstvi, kar vključuje tako kmete kot proletariat, in imperialističnim kapitalističnim razredom. Dejstvu, da ima proletariat v centru nekaj koristi od izkoriščanja periferije, Amin pripisuje hegemonijo socialdemokracije, a jih zato politično ne odpiše, pač pa išče priložnosti za skupne boje.
Strukturno razumevanje imperializma in svetovnega kapitalizma kot sistema, ki temelji na polarizaciji na globalni ravni, ima še eno pomembno posledico. Za periferne družbe »dohitevanje« znotraj sistema ni mogoče. Kljub stalnemu pehanju za »razvojem«, ta za periferne države ni mogoč. Kot zapiše Kržan, so se za periferne države »neenaki pogoji njihovega nastanka preobrazili v neenake pogoje njihove reprodukcije.«. Od sedemdesetih let prejšnjega stoletja naprej živimo v sistemu posplošenega monopolnega in financializiraneega kapitalizma, ki mu na svetovni ravni vlada imperializem triade, ki jo sestavljajo dominantne ZDA ter podrejeni Evropa in Japonska.
Aminovo pisanje o kolektivnem imperializmu triade je, sploh za bralce (z roba) centra, morda najšibkejši vidik knjige. Triada je namreč hkrati polna notranjih protislovij in politično enotna, obsojena na propad in strateško daljnovidna. Za Amina ostaja v prvem planu perspektiva ljudstev Juga, od koder se spori znotraj centra kažejo kot nepomembni. Njihova moč, ki jo Amin razume kot temelječo na petih monopolih (nadzor nad tehnologijo, nad finančnimi tokovi, nad dostopom do naravnih virov, mediji in komunikacijami ter orožjem za množično uničevanje), ostaja bolj ali manj nedotaknjena, skoraj totalna.
Politična rešitev, ki jo za dežele periferije že dolgo predlaga Amin, je odklop (delinking). Ta slogan, kot mu pravi Amin, je bil tarča številnih kritik, tudi s strani treh kameradov iz »ganga«, ker naj bi napeljeval k ekonomskemu izolacionizmu in merkantilizmu. A Amin z odklopom ne zagovarja brezplodnih poskusov popolne ekonomske samozadostnosti, temveč ima v mislih avtonomen državni projekt, nacionalno razvojno strategijo, ki se ne bo enostransko podrejala zahtevam in tokovom globalizacije. Za Amina je ta oblika razrednega zavezništva, kjer nacionalna buržoazija in ljudski razredi osamijo kompradorski imperialno-posredniški del buržoazije, predpogoj (nikakor pa ne zagotovilo) za prehod v komunizem.
Na tovrsten razvoj dogodkov je Amin upal (in k njim poskušal prispevati) že med prvim »valom prebujanja Juga«, tako imenovanim bandunškim obdobjem, ki je nastopilo z uspehom narodnosvobodilnih gibanj in širitvijo gibanja neuvrščenih. Bandunško gibanje, poimenovano po indonezijskem mestu, kjer se je odvilo prvo srečanje držav, ki so kasneje tvorile neuvrščene, se ni balo odpreti vprašanj dohodka od naravnih virov. Predlog nove mednarodne ekonomske ureditve (NIEO) sicer ni bil protikapitalističen, saj je s priisvajanjem večjega dela prihodkov od naravnih virov želel zagnati industrializacijo, ki bi lahko parirala centru. A obenem je Amin že v poznih sedemdesetih opozarjal, da predlagane spremembe še povečujejo odvisnost od centra ter poglabljajo neenakosti tako med bandunškimi državami kot znotraj njih. Amin tako ugotavlja, da je bil na koncu »Bandung« preveč radikalen za imperialiste, a hkrati premalo radikalen, da bi preživel njihove napade in družbe globalnega Juga izvlekel iz imperialističnega primeža. Nova ureditev, ki je nastopila v osemdesetih, tako ni prinesla uresničitve developmentalističnih sanj, ampak je bila rezultat neoliberalnega protinapada oligopolnega kapitala v centru.
Knjigo zaokrožuje esej o Kitajski iz leta 2013, ki že pred tem nastopa kot edina država z zares avtonomnim razvojnim projektom, ki temelji na vase usmerjeni, interni, akumulaciji. Velik del zaslug Amin pripisuje Mau Zedongu, ki se je iz grenkih izkušnenj sovjetske kolektivizacije naučil, da je v zaostali državi treba k revoluciji pritegniti kmete. Kitajska revolucija, ki je bila ljudsko demokratična, protiimperialistična in kmečka (ne pa buržoazno demokratična), zemlje ni prisilno kolektivizirala, ampak je vso kmetijsko zemljo nacionalizirala in oživila družinsko kmetijstvo. Amin trdi, da prav zato, ker kmetijska zemlja tudi danes ni v zasebni lasti, ampak je last države in dana v uporabo vaškim skupnostim, Kitajske ne moremo označiti za popolnoma kapitalistično. Potem ko na ta način kitajsko ne-kapitalističnost formalno zakoliči, Amin prizna, da ima Kitajska v mnogih pogledih značilnosti kapitalizma. Oblasti delavce postavljajo v odnos, ki je značilen za kapitalizem: prisvajanje presežnega dela, ki je podrejeno in odtujeno, delavci pa so pogosto brutalno izkoriščani. Vendar je za Amina vpeljava režima državnega kapitalizma neizogibna »za vsako družbo, ki se hoče otresti zgodovinskega kapitalizma na dolgi poti v socializem/komunizem.«. Dosežki tega modernizirajočega kitajskega državnega kapitalizma so osupljivi, Kitajska pa že nekaj let ni več le nizko tehnološki »sweatshop«. Kitajski projekt je praktično izkoreninil absolutno revščino in nepismenost ter zagotovil osnovno zdravstveno varstvo. Za razliko od na primer Indije in Brazilije, ki se zanašata na trg, je torej Kitajska upoštevala socialne razsežnosti, ne pa tudi socialističnih. Amin tako poln upanja ugotavlja, da »se (še?) ni lotila reorganizacije dela, ki bi omogočila podružbljanje upravljanja gospodarstva«.
Poleg množične proletarizacije Amin tudi kitajsko gospodarsko odpiranje svetovnemu kapitalu v zadnjih desetletjih razume kot taktični korak nazaj. Pri tem je pomembno, da Kitajska ostaja suverena in zavrača geopolitični imperializem, njeno sprejemanje ekonomskega neoliberalizma pa je le delno in nadzorovano. Kar je najpomembneje, Kitajska se je izognila finančni globalizaciji, saj njen bančni sistem ostaja nacionalen, upravljanje domače valute pa ni podvrženo muham fleksibilnih tečajev. Dokler kitajski projekt ostaja izven primeža finančne globalizacije, kmetijska zemlja pa ni poblagovljena, za Amina ostaja upanje (in potencial), da Kitajska na »dolgi poti v socializem« dejansko pride do cilja, ki bo socialističen ne le z geopolitičnega vidika, ampak tudi s stališča delavcev.
Tako kot za Giovannija Arrighija tudi za Amina Kitajska ni niti kapitalistična niti socialistična. Dokler kapital ostaja podrejen državni oblasti, država pa vsaj približno zavezana distributivnim politikam, socialistične tendence še lahko zmagajo. Temelj sta upiranje imperializmu triade in državna last kmetijske zemlje. Realne efekte slednje Amin verjetno nekoliko preceni, saj formalno še vedno obstaja, a je vsebinsko vse bolj izpraznjena. Čeprav vaške skupnosti zemlje uradno ne morejo prodati, jo lahko večjim kmetijskim podjetjem oddajo preko tridesetletnih pogodb. Namenskost uporabe je nato še vedno omejena, a zaradi skokovite urbanizacije prihaja do številnih nezakonitih posegov. Kar polovica megalopolisa v delti Biserne reke je na primer zrasla na kmetijski zemlji v kolektivni lasti, še več zemlje pa so odkupile lokalne oblasti in tako kot edine nosilke kupne pravice omogočile legalno urbanizacijo.
Osem let po prvi objavi Aminove analize Kitajska ohranja veliko značilnosti projekta avtoritarne kapitalistične modernizacije. Aminov povzdig Maove strateške odločitve o obliki agrarne reforme v izhodišče za definicijo kitajske ne-kapitalističnosti kljub vsebinski razvodenelosti še stoji. Tudi nenadzorovani finančni globalizaciji se Kitajska še upira (kar pa ne preprečuje domačih nepremičninskih balonov). S Ši Džinpingovim programom »dvojne cirkulacije« je bila še bolj poudarjena tudi vase usmerjena akumulacija. A obenem Aminovo poistovetenje strategije odklopa s Kitajskim modelom ne ponuja prav veliko namigov drugim državam. Zaradi manjše velikosti in globalno manj pomembnih notranjih trgov si skoraj nobena druga država ne more privoščiti stopnje avtonomije, ki bi omogočala prve korake k odklopu. Kitajska v tem pogledu kljub svoji gospodarski in geopolitični moči ne pomaga. Pobuda En pas, ena cesta ni instrument komunističnega internacionalizma, ampak zgolj izvažanje domače presežne produkcije. In kar bi Amina najbrž najbolj potrlo; kljub povečani avtonomiji in politični moči, Kitajska skoraj desetletje kasneje ni nič bližje emancipaciji ljudskih razredov. Kitajski geopolitični izziv, ki ga popisuje Amin je torej resničen. A če je na eni strani kapitalistični imperializem, je na drugi res nujno (proto-)socializem? Ali je, če je kitajski projekt res avtonomen, še smiselno govoriti o petih nespornih monopolih triade? Če ni, je imperialistična triada sploh še smiseln koncept, ali pa protislovja znotraj Zahoda v zatonu odpirajo nove politične možnosti?
Aminova knjiga nima vseh odgovorov, ponuja pa mnogo provokativnih, toda teoretsko utemeljenih, političnih tez. Združuje angažirano politično analizo, inovativen marksistični teoretski okvir ter zavezanost strateškemu političnemu premisleku in delovanju. Teme po poglavjih se prekrivajo in dopolnjujejo, a izvrsten izbor in prevod dosežeta, da se poante pretirano ne ponavljajo. Knjiga se tako lahko bere po posameznih poglavjih ali pa zaporedno po kazalu, kar je verjento bolj izpolnjujoče. Prevod je zelo dobrodošel prispevek (oziroma prej spodbuda) k debati o mednarodni politiki v Sloveniji in bo odlično branje za vse, ki jih zanimajo mednarodna politika in zgodovina, neenakost in imperializem ter antikapitalistična politika.