Ukrajinski pravoslavni rebus


Foto: Rbrechko, CC BY-SA 4.0, Wikimedia Commons

Aleš Maver

Nemara je od vseh zahtevnih vprašanj, povezanih z dokončnim osamosvajanjem Ukrajine, ki je dobilo odločilni pospešek v poznem letu 2013, najbolj zamotano cerkveno vprašanje. Seveda je tesno povezano z zelo raznolikimi temelji zgodovinskega in skupnostnega spomina v različnih delih države. Toda cerkveni klobčič bo še veliko teže razvozlati kot politični, glede katerega je vsaj nekoliko upravičeno upanje, da vrnitev v povsem stare tirnice, ko bi Ukrajina še lahko postala nekakšna gromozanska marionetna tvorba ruskega medveda, ni več mogoča.

Pester verski zemljevid

Ukrajinski verski rebus je seveda nastal v tesni spregi z zapleteno ukrajinsko zgodovino. V grobem so meje postavljene enako kot v politiki. Položaj je najbolj jasen na zahodu države. V treh galicijskih okrožjih, ki so do leta 1918 sodila pod Habsburško monarhijo in nato do sovjetske zasedbe leta 1939 pod Poljsko, prevladuje grškokatoliška vera. Ljudje se držijo bizantinskega obreda, vendar priznavajo primat rimskega škofa v duhu unije, sklenjene leta 1596. Sovjeti so, ob ne ravno častnem sodelovanju Ruske pravoslavne cerkve, po drugi svetovni vojni poskušali zavrteti kolo zgodovine nazaj in izpeljali »združitev« ukrajinskih grkokatolikov z »matično« rusko cerkvijo. Toda ker si te združitve na zahodu Ukrajine nihče ni zares želel, uniatov niti dobrih štirideset let resnične ilegale ni omajalo. Po letu 1990 so hitro obnovili svojo organizacijo in so danes hrbtenica ukrajinske narodne in državne zavesti. Kar je seveda povezano s tem, da so imeli pod habsburškim žezlom v Galiciji, kljub poljski dominaciji, daleč več možnosti za samostojen jezikovni in kulturni razvoj kot vzhodno od reke Zbruč, kjer je bilo Rusko carstvo in kjer je od konca osemnajstega stoletja živelo pet šestin vseh govorcev ukrajinščine.
Ti so deloma še dolgo ostali grkokatoliki, najdlje v pokrajini Voliniji, nekako do leta 1875 pa so vsaj formalno vsi pristali v naročju ruskega pravoslavja. Kijevski metropoliti, ki so se v ruski orbiti znašli že dobro desetletje po uporu Hmeljnickega v zadnji tretjini 17. stoletja, so precej časa ohranjali samostojen profil, vendar se je ta do začetka 20. stoletja povsem raztopil. Ukrajinci pod oblastjo carjev od pravoslavnih hierarhov in duhovnikov niso mogli pričakovati nobenih spodbud v smeri spodbujanja samobitnosti. Znameniti Filaret Denisenko, ki je akter še v sedanji ukrajinski pravoslavni zgodbi, je leta 1966 po dolgih desetletjih postal prvi Ukrajinec na mestu kijevskega metropolita. Dvakrat, takoj po oktobrski revoluciji in med brutalno nemško okupacijo Ukrajine, se je na obzorju pokazala možnost samostojne, to se pravi, ukrajinske pravoslavne cerkve. Sovjeti so poskus obakrat zatrli, tako da je Ukrajina, eden »mehkih trebuhov« v monotonem ateističnem imperiju, v verskem smislu vse do leta 1990 ostala podrejena Moskvi in njenim z oblastjo bolj ali manj kompatibilnim patriarhom, ki je seveda tudi pridno sodeloval pri zatiranju uniatstva na zahodu republike.
V Moskvi so se v času perestrojke zavedeli, da čisto po starem ne bo več šlo, in so bili pripravljeni nekaterim delom svoje pravoslavne orbite podeliti avtonomijo. V beloruskem primeru je ta bila skromna, v ukrajinskem nekoliko širokogrudnejša. Toda številni hierarhi v Ukrajini so menili, da je to premalo. Vprašanje je sicer, kako natanko bi se zgodba po letu 1990 odvijala, če že omenjeni kijevski metropolit Filaret ne bi opravljal le vloge varuha prestola po smrti ruskega patriarha Pimna, marveč bi bil izvoljen za njegovega naslednika, kar je potem postal Aleksej II. Ker je v Moskvi izvisel, je hitro postal gonilna sila ukrajinskega cerkvenega osamosvajanja. Nastala je Ukrajinska pravoslavna cerkev kijevskega patriarhata, Filaret pa je bil od leta 1995 njen patriarh. Nove združbe ni uradno priznala nobena kanonična pravoslavna cerkev, vendar je ne glede na to postala vodilna verska skupnost med pravoslavnimi verniki na zahodu in v osrednjem delu Ukrajine, tudi v Kijevu. Precej manjši vpliv je imela obnovljena Ukrajinska avtokefalna pravoslavna cerkev, ki se ni razglasila za patriarhat, marveč se je postavila pod egido ekumenskega patriarha v Konstantinoplu.
Vsaj nominalno je največ vernih Ukrajincev vsaj do lanskega decembra sodilo pod moskovski patriarhat. Ta je sicer vzpostavil avtonomno telo, imenovano Ukrajinska pravoslavna cerkev, a ne ruski patriarh ne njeni lokalni hierarhi do danes niso zadovoljivo pojasnili, kako daleč res sega njena avtonomija in ali bi se nekoč morda res lahko iztekla v samostojnost oziroma avtokefalnost. V obdobju po letu 2014 je res prišlo vsaj do dodeljevanja večje vloge ukrajinskemu jeziku v bogoslužju, medtem ko je kijevski metropolit postal Onufrij, po izvoru iz Bukovine, kjer v vsakdanjem življenju prevladuje ukrajinski jezik. Moskovski patriarhat je iz časov, ko je bil edini, seveda podedoval najboljšo infrastrukturo, zato je navzoč po vsej državi. Prevladujoč položaj je ohranil na vzhodu in jugu, kjer je bila navezava na Sovjetsko zvezo najmočnejša in kjer je danes največ simpatij do Rusije.

Zagate pravoslavnega sveta

Iz doslej povedanega je morda že mogoče razbrati zapletenost položaja. To bi bilo nemara mogoče preseči, če bi bila omejena zgolj na vprašanje priznanja samostojnosti ukrajinskega pravoslavja v okviru pravoslavnega sveta. A še zahtevnejša je prepletenost različnih jurisdikcij na terenu. Končno je tu vprašanje razmer v Kijevu, kjer imajo vse konkurenčne cerkve svoj sedež.
Pri umeščanju ukrajinskega pravoslavja v pravoslavno ekumeno, se vsaj zunanjemu, neudeleženemu opazovalcu takoj zastavi vprašanje: »Kako to, da je sporna avtokefalnost v primeru Ukrajine, ko pa imajo avtokefalnost bistveno manjše cerkve, denimo albanska, češkoslovaška ali ciprska? Zakaj ne bi cerkev, ki ji pripadajo milijoni vernikov, uživala enake samostojnosti?« Ključa do odgovora sta v politični razsežnosti ukrajinskega cerkvenega vprašanja in pojmu kanoničnega ozemlja, ki se veže na temeljno zagato organiziranja pravoslavnih cerkva.
V pravoslavnem svetu je norma, da vsako posamično ozemlje pokriva zgolj ena pravoslavna skupnost. Tako je denimo celotna Slovenija kanonično ozemlje Srbske pravoslavne cerkve, v okviru katere sodi pod zagrebško-ljubljansko metropolijo. Do leta 2018 je pravoslavna ekumena Ukrajino kot celoto priznavala za kanonično ozemlje moskovskega patriarhata. To se kajpak ni ujemalo z razmerami na terenu, saj velika večina ukrajinskih vernikov na zahodu in v osrednjem delu države ni priznavalo duhovne nadoblasti moskovskega patriarha. Še več: zaradi njegovih proputinovskih stališč g a je izrecno zavračala. Trenutno si denimo ni moč predstavljati, da bi lahko patriarh Kiril vodil bogoslužje v Kijevu, recimo ob vsakoletnem praznovanju krsta Kijevske Rusije. Po drugi strani je, kot rečeno, patriarhat ohranil veliko privržencev v bolj rusificiranih delih države. Pripadnost ruskemu pravoslavju tam sovpada s proruskimi stališči prebivalstva, tako da se je okrepila celo v pregovorno sekulariziranem Donješkem bazenu, kjer so verske razmere najbolj podobne tistim v Rusiji.
Leta 2018 je po večletnih pogajanjih do verskih razmer v Ukrajini ekumenski patriarhat v Konstantinoplu spremenil svoje uradno stališče. Ta je sicer z eksodusom Grkov iz Turčije in nazadnje še iz samega Istanbula ostal skoraj povsem brez lastne baze (vprašanje je tudi, ali bo po smrti sedanjega patriarha Bartolomeja I. sploh mogoče zasesti patriarški prestol), toda med pravoslavnimi cerkvami še zmeraj ohranja častno prvenstvo. Zato je gibanje za samostojno pravoslavno cerkev v Ukrajini doseglo odločilen preboj, ko je ekumenski patriarh odstopil od zamisli o celotni Ukrajini kot o kanoničnem ozemlju ruske cerkve. Pri tem je iz naftalina potegnil dokument iz leta 1686, s katerim je eden njegovih predhodnikov pravico do imenovanja kijevskega metropolita začasno prenesel na moskovskega patriarha (ki si je, mimogrede, ta naslov leta 1589 podelil bolj ali manj sam, že leta 1721 pa je Peter Veliki patriarhat ukinil). Bartolomej I. je sedaj to polnomočje preklical, ga ponovno prevzel osebno in na tej podlagi januarja 2019 izdal tako imenovani tomos, dokument o vzpostavitvi avtokefalne cerkve z imenom Pravoslavna cerkev v Ukrajini. Vanjo so se decembra leta 2018 združile eparhije (škofije) dotedanjega nepriznanega kijevskega patriarhata, ki ga je vodil patriarh Filaret, in Konstantinoplu podrejene Ukrajinske avtokefalne cerkve. Pridružila sta se jim tudi dva škofa izpod okrilja moskovskega patriarhata, čeprav sta Filaret in patriarh Bartolomej računala na precej več. Nova cerkev vsaj za zdaj nima patriarha. Za njenega predstojnika je bil izvoljen nekdanji Filaretov tajnik, komaj štiridesetletni metropolit Epifanij. In čeprav je bila njegova izvolitev razumljena kot zagotovilo, da bo dejansko stvari še naprej vodil devetdesetletni kijevski patriarh, se to ni zgodilo. Filaret je užaljeno celo zapustil novoustanovljeno cerkev in na papirju obnovil kijevski patriarhat, kar pa doslej ni imelo večjega odmeva. Za pravilno se je izkazala odločitev, da mu pustijo kijevsko cerkev sv. Volodimirja, kjer je stoloval kot patriarh, medtem ko se je nova cerkev uradno naselila v cerkvi sv. Mihaela,  ki so jo Sovjeti razstrelili in je bila znova zgrajena po letu 1990.
Ruska pravoslavna cerkev spremembe stališča patriarha Bartolomeja kajpak ni mogla požreti. Že, ko se je dokončna odločitev zgolj nakazovala, je z njim prekinila evharistično občestvo. Zato je zanjo pomenilo hud udarec, ko so jeseni 2019 avtokefalnost Pravoslavne cerkve v Ukrajini začele priznavati še druge cerkve, med njimi sta doslej najpomembnejši zlasti grška in aleksandrijska. Tako imamo trenutno položaj, ko za del pravoslavnega sveta celotna Ukrajina pripada moskovskemu patriarhatu, za drugi del pa avtokefalni domači cerkvi.
Ruska pravoslavna cerkev dokaj neprepričljivo dopoveduje svetu, da je njen koncept nadnacionalen, medtem ko naj bi Ukrajinci neupravičeno mešali versko in politično raven. Rusi, skratka, trdijo, da obstoj samostojne ukrajinske države ne nujno vodi k avtokefalnosti tamkajšnje pravoslavne skupnosti. Zgodovina jih prejkone postavlja na laž. Saj je prav dokument iz leta 1686, na podlagi katerega izpeljujejo svoje pravice do Ukrajine, sledil »večnemu miru« med poljsko-litovsko državo in Rusijo, ki je Ukrajino na levem bregu Dnipra in Kijev dodelil slednji. Avtokefalnost srbske pravoslavne cerkve je bila priznana leta 1879, takoj po Berlinskem kongresu, ki je dotlej avtonomno srbsko kneževino uradno povzdignil v samostojno kraljevino, poljska pa jo je dobila leta 1924, ko je postalo jasno, da je onkraj sovjetsko-poljske meje ostalo veliko število pravoslavnih vernikov, prej podrejenih ruski cerkvi. Moskovski patriarhat bi se moral prej vprašati, koliko je ravno z zagovarjanjem ozko ruskega nacionalnega programa prispeval k temu, da je postala misel na zvezo z njim tolikim Ukrajincem povsem neznosna.

Na poti k »estonskemu modelu«?

Seveda imajo Kiril in njegovi mimo nezdravih sanj o velikem ruskem imperiju, ki ga brez Ukrajine seveda ni, še bolj praktične, bolj zemeljske razloge, da vztrajajo pri svojih pravicah do največje le v Evropi ležeče države. Kljub temu, da je njeno ozemlje v primerjavi s celoto območja moskovskega patriarhata sorazmerno majhno, sta v Ukrajini skoraj dve petini vseh pastoralnih postojank patriarhata. Od tam priteka največ sredstev vernikov, največ je duhovnih poklicev. Že vsi ti podatki seveda močno načenjajo mit o duhovni moči krščanstva v sami Rusiji, ki se je tako trdovratno prijel med nekaterimi razočaranimi konservativnimi krogi na zahodu.
Trenutno ni verjetno, da bi lahko v vsej Ukrajini obveljala ena od obeh propagiranih izključujočih rešitev. Lahko se strinjamo, da je za moskovski patriarhat kot pokrovitelja ukrajinske avtokefalnosti vlak nepreklicno odpeljal. Čas, da bi vzpostavil samostojno cerkev v Ukrajini po svojih pravilih, je Kiril zamudil. S tem, ko so Grki sledili ekumenskemu patriarhu in priznali Epifanija, se ne more sklicevati niti na to, da je ostalo pravoslavje enotno v odklanjanju nove cerkve. Vztrajanje pri prekinitvi evharističnega občestva s Konstantinoplom pa je za prestiž ruskega pravoslavja dolgoročno slabo. Večina pač jasno vidi, da njegova današnja realna moč nima duhovnih temeljev, temveč je zasnovana na politični moči prej Sovjetske zveze in sedaj Putinove Rusije. Prva je bila pravoslavju kot duhovni sili odkrito sovražna, druga je zanj zelo negotova zaveznica.
Toda to ne pomeni, da bi se lahko kmalu udejanjila konstantinopelska zamisel o tem, da bi po vsej Ukrajini sprejeli duhovno vodstvo metropolita Epifanija. Tu celo nista glavni oviri Filaretovo nezadovoljstvo in dejstvo, da je na območju Ukrajine veliko ozemlja, ki v času izdaje dokumenta iz leta 1686 še sploh niso imele pravoslavnih postojank in je zanje res zaslužna ruska cerkev. Gre za to, da imajo Ukrajinci po različnih delih države še vedno zelo različne poglede na svojo zgodovino in kulturo, s tem pa tudi na odnos do Rusije in do Moskve kot verskega središča. Še pomembneje je, da so bile na terenu pastoralne postojanke dosedanjih jurisdikcij nepregledno pomešane in da so Ukrajinci svoje otroke dali pogosto krstiti v cerkvi, ki je bila najbližja, ne glede na to, ali je bila podrejena kijevskemu ali moskovskemu patriarhatu. Končno je tu problem Kijeva. Mesto samo je seveda trdnjava ukrajinske narodne zavesti, zato tam moskovski patriarhat ni preveč dobrodošel. Toda hkrati je v ukrajinski prestolnici sedež njegove ukrajinske izpostave, in to v za zgodovino ruskega (in ukrajinskega) pravoslavja tako pomembni Kijevsko-pečerski lavri. Navsezadnje je v Kijevu tudi cerkev Svete Sofije, ki je trenutno redno ne uporablja nihče, njena dodelitev zgolj eni od konkurenčnih skupnosti pa bi najbrž povzročila podobne težave kot že v devetdesetih letih. Zato se zdi najbolj realistična možnost v tem trenutku ponovitev »estonskega scenarija«. Tudi v Estoniji je obstajala želja po obnovi nekoč že obstoječe samostojne estonske pravoslavne cerkve pod okriljem konstantinopelskega patriarhata, čemur se je ruska cerkev na vse pretege upirala. Tukaj je njenemu pogledu sledila večina pravoslavnih vernikov, ki so bili v glavnem ruski prišleci v Estonijo iz časa po sovjetski okupaciji in njihovi potomci.  Nazadnje je bil dosežen kompromis. Obe strani, Moskva in Konstantinopel, sta odstopili od aksioma o posameznem ozemlju kot kanoničnem območju zgolj ene pravoslavne cerkve. V Estoniji tako delujeta manjša avtonomna skupnost pod konstantinopelskim patriarhom in večja pod moskovskim. Omenjeni model bi bil za Ukrajino bržkone primeren, čeprav bi seveda od ruske cerkve terjal odpoved mitični predstavi o sebi kot nekakšni nadnacionalni ustanovi, kar že dolgo ni.
Ob koncu je treba opozoriti še na eno stvar. Zagovorniki ukrajinske avtokefalnosti med ukrajinsko pravoslavno duhovščino so se za dosego cilja iz razumljivih razlogov zelo močno naslonili na državno oblast, predvsem na predsednika Petra Porošenka (določeno vlogo pa je odigral celo turški predsednik Erdogan). S tem so se znašli pred nevarnostjo, da bi tudi ukrajinsko pravoslavje, ki ima, kot kaže, sicer globlje duhovne temelje, podobno kot rusko naredili za povsem odvisno od vremena v vrhovih politike. Morda je v tem oziru izvolitev Volodimirja Zelenskega za predsednika celo srečna okoliščina. Možakar ni pravoslavec, kar pomeni, da bo odnos med njim in cerkvijo manj tesen, cerkev pa bo s tem po drugi strani pridobila več dejanskega manevrskega prostora. Lahko bi celo rekli, da bo pravoslavna cerkev v Ukrajini v manjši meri ponovila izkušnjo Cerkve iz časa po Konstantinu, ko prevladujoči vladarjevi figuri niso sledili podobno močni nasledniki. In to je vsaj za zahodno krščanstvo pomenilo odločilno in za nadaljnji razvoj v glavnem pozitivno spremembo.×